Hvala!

Bila sem neubogljiv otrok. Vse sem počela ravno obratno od tistega, kar so želeli moji starši. A če sem se česa naučila od svoje mame, sem se naučila tega, da moraš tudi vse tisto, kar počneš na svojo roko, do konca izpeljati. Z lastnim zgledom me je naučila, da nič v življenju ni lahko pa tudi ne težko, če se temu povsem posvetiš.

Če sem se česa naučila od svoje mame, sem se naučila tega, da se druge spoštuje z nasmehom na obrazu. Kadar je šla h komu na obisk, je skrbno izbirala oblačila, kot da bi hotela tiste, s katerimi bo preživela nekaj ur, prepričati, da so zanjo pomembni in da želi biti zanje najlepša.

Če sem se česa naučila od mame, potem sem se naučila tega, da se nikoli ne govori preglasno, da se ne loputa z vrati in da se ne izgovori besede, ki ni dobro premišljena, očiščena jeze in besa, kajti, kot je rekla, »beseda je kot ptica, ko jo enkrat izpustiš, se ne bo nikoli vrnila«. Odletela bo z delčkom tvoje plemenitosti.

Če sem se česa naučila od mame, sem se naučila tega, da se ne smeš nikoli prepirati z bratom, sosedom, z ljudmi, s katerimi si deliš prostor, planet, nebo. Kadar je kdo proslavljal drugačne praznike od njenih, se je o teh dobro podučila. In spoštovala je bogove vseh – Budo, Marxa, Tita, čeprav je imela svojo vero, ki ni imela imena in ni gradila cerkva.

Če sem se česa naučila od mame, sem se naučila tega, da se podarjanja veselimo enako kot sprejemanja daril.

Če sem se česa naučila od mame, sem se naučila tega, da se za praznike čestita z velikim »Hvala!«. Ob neki priložnosti sem jo vprašala, zakaj se zahvaljuje, in dolgo mi je naštevala razloge. »Še najbolj pa zato,« je rekla na koncu, »ker sva ti in jaz zdaj tukaj. In imava razlog, da je ta dan praznik.«

Če sem se česa naučila od mame, sem se naučila tega, da je smrt del življenja in da se je ne smemo bati. »Če imaš rad življenje, potem bo tudi konec prišel kot dopolnitev, kot del slike. In takrat je treba samo reči – kako lepo je bilo!«

Veliko bi lahko napisala o vsem, kar sem se naučila od mame, naučila pa sem se predvsem tega, da je smrt del življenja, da se je treba, ko pride konec, veseliti tistega, kar je bilo lepo, in ne jokati zato, ker nekoga ni več.