Kdor lahko, lahko
So leta, ko 20 let niti pajek ne premakne mreže. In pride čas, ko vihar v desetih letih vse obrne.
Odpri galerijo
Kakor kljun gusarske jadrnice, ki reže valove. Foto Matej Družnik
Ob pohajkovanju nad domačim mestom se nemalokrat spomnim Cirila Kosmača, kako je v vetrovni mesečni noči na gričku pri pokopališču zrl na Piran. Kakor kljun velikanske gusarske jadrnice mesto reže valove, on pa je sedel na vrhu griča kakor na visokem jamboru in se peljal z njim. Bil je ostareli gusar, napol slep, napol gluh, zato pa je vse videl s poldrugim srcem in vse slišal s poldrugo dušo.
Včeraj me je na strmi cesti nad Piranom ustavil mož: »Midva se pa poznava!« Zadnje čase se mi pogosteje dogaja, da se drugi spomnijo mene, jaz pa tavam v temi. To menda naredi čas. Spomnil me je, da sva se pred 40 leti skupaj učila tenisa, pri Žaretu. Dejal je, da sosedi pomaga urejati vrt. In že v naslednji sekundi sem mu vrnil, da Elčo poznam od otroških let, da sva se skupaj igrala in poslušala Pink Floyde, da jo še zdaj slišim, kako je vsako jutro tekla mimo naše hiše v Portorožu na zgodnejši avtobus za gimnazijo, ko sem se jaz šele prebujal, da sem poznal njeno nono ... Zamolčal sem mu, kako je njen oče popravljal naš stari radio, moj oče pa jim je vračal pri mizarskih opravilih v hiši.
»Ampak, veste, ne bo dolgo Pirančanka, tako lepo hišo je prodala. So ljudje, ki hodijo po Piranu in kupujejo hišo za hišo. Cena zanje ni problem. Lahko stanejo pol milijona, milijon, tudi več.« In je sklenil: »Kdor lahko, lahko!«
Različni so razlogi, zakaj se ljudje, ko vidijo milijonček na kupu, tako zlahka znebijo pravljičnega premoženja, za katero so njihovi starši garali sto let. Ampak v Piranu je zdaj točno tako. Ta in ta in ta drugi prodajajo, da oni tretji kupujejo. Uroš gradi nad nami veliko hišo, Giuliano že dve leti visi na oknu stare hiše in čaka svoj milijon. Astrid me iz Avstrije sprašuje, ali poznam koga, ki prodaja hišo, Metka revolucionarno prenavlja nekdanjo bolnišnico, ki je 30 let ždela prazna. Samo z grička je Piran vedno isti.
Včeraj me je na strmi cesti nad Piranom ustavil mož: »Midva se pa poznava!« Zadnje čase se mi pogosteje dogaja, da se drugi spomnijo mene, jaz pa tavam v temi. To menda naredi čas. Spomnil me je, da sva se pred 40 leti skupaj učila tenisa, pri Žaretu. Dejal je, da sosedi pomaga urejati vrt. In že v naslednji sekundi sem mu vrnil, da Elčo poznam od otroških let, da sva se skupaj igrala in poslušala Pink Floyde, da jo še zdaj slišim, kako je vsako jutro tekla mimo naše hiše v Portorožu na zgodnejši avtobus za gimnazijo, ko sem se jaz šele prebujal, da sem poznal njeno nono ... Zamolčal sem mu, kako je njen oče popravljal naš stari radio, moj oče pa jim je vračal pri mizarskih opravilih v hiši.
»Ampak, veste, ne bo dolgo Pirančanka, tako lepo hišo je prodala. So ljudje, ki hodijo po Piranu in kupujejo hišo za hišo. Cena zanje ni problem. Lahko stanejo pol milijona, milijon, tudi več.« In je sklenil: »Kdor lahko, lahko!«
Različni so razlogi, zakaj se ljudje, ko vidijo milijonček na kupu, tako zlahka znebijo pravljičnega premoženja, za katero so njihovi starši garali sto let. Ampak v Piranu je zdaj točno tako. Ta in ta in ta drugi prodajajo, da oni tretji kupujejo. Uroš gradi nad nami veliko hišo, Giuliano že dve leti visi na oknu stare hiše in čaka svoj milijon. Astrid me iz Avstrije sprašuje, ali poznam koga, ki prodaja hišo, Metka revolucionarno prenavlja nekdanjo bolnišnico, ki je 30 let ždela prazna. Samo z grička je Piran vedno isti.
