Knjižnica v nastajanju
Veliko je bilo na tem mestu zapisanega o raznovrstnih opravilih: pomivanju posode, pospravljanju in zlaganju, pranju in sušenju perila. Za prvo je bilo tudi meni svetovano, naj se ga za navdih in iskrenje idej lotim čuječno; pri zlaganju oblačil – a le, kadar gredo v kovček – prisegam le še na Marie Kondo; za pranje in sušenje se nerada zagrebem – vse dokler ne pride na vrsto likanje.
A ker je kolegica Agata omenila, kako zadovoljno se je po sagi s kupi cunj s knjigo zleknila na kavč, recimo še kakšno o pospravljanju knjig. Doma sem dolgo imela navado, da sem jih zlagala po velikosti, moja nekdanja sostanovalka pa po barvah. Odkar sem neko poletje prebila v pariški knjigarni – od tod ugotovitev, da povzročajo tudi praske in žulje –, se je spremenil tudi sistem. Zdaj so zložene po temah in zvrsteh, na posebnem mestu tiste s sentimentalno vrednostjo – zaradi avtorjev, vsebine, spominov – in one s posvetili. Ker drugače več ne gre, se kopičijo še po tleh in vrhovih omar.
Podobna usoda je začasno doletela tudi tiste, ki jih hranimo v uredništvu, a zaradi svežih polic so zdaj našle stalni naslov. Zajetni priročniki in slovarji si delijo prostor z novejšimi izdajami različnih zvrsti – posebej bogate so zbirke leposlovja za otroke in odrasle ter strokovnih knjig in revij.
V kulturni redakciji smo že davno vzpostavili nekakšen knjižnični sistem, ki se ga kolegi, mnogi med njimi konsistentni bralci in redni izposojevalci, pridno držijo. Knjige krožijo in nas zbližujejo, izmenjujemo si priporočila in mnenja. Knjižnico v nastajanju sta zato spremljala zanimanje in pričakovanje. »Če hočeš knjige skriti, si moraš omisliti knjižnico,« je kolega Bratož medtem parafraziral Borgesa, ampak naša bo takšna, da jih bo mogoče predvsem – najti.
