Ko sem te vprašal, me ljubiš

Bil je eden zadnjih oktobrskih dni, ko se je iz radijskega zvočnika zaslišala skladba, ki jo poznamo vsi: »Ko sem te vprašal, me ljubiš ...«

Začelo se je, sem pomislila. Čeprav je bila zunaj zlata jesen, celo malo indijanskega poletja, je Bela snežinka začela padati med nas. Tako bo vse do božiča in še dlje, in tako je že skoraj 35 let, odkar je skupina Veter posnela skladbo na melodijo, ki izhaja sicer iz italijanske kancone, a so original dolgo časa pripisovali hrvaškemu avtorju. Kakorkoli, gre za slovensko himno veselega decembra, božičnega vzdušja, pričakovanja in prehoda v nekaj novega. Na radijskih postajah prehiti celo božično kraljico Mariah Carey ali dobrega starega Deana Martina z njegovo Naj sneži, naj sneži, naj sneži ... Mirno se kosa tudi z globalno uspešnico Georgea Michaela, ki je v osemdesetih letih še kot del dua Wham prepeval o lanskem božiču, ko je dal svoje srce njej, ona pa ga je zavrgla, zato bo letos pametnejši.

Da, Bela snežinka je nekakšna uvertura v praznični čas pri nas, ko se ob njej zvrstijo bolj ali manj iste skladbe. Verbotnova poje »bodi moj Božiček in me popelji v kotiček«, k božiču za vse ljudi pozivata Manca Špik in Miran Rudan, Oto Pestner prepeva o božiču za dva, Magnifico greši, Pop Design in Jan Plestenjak pa sta ostala sama in tako bo očitno vse božiče za vse večne čase.

Ko se približa silvester in pride polnoč, je prostor samo še za Alfijev poljub, šele potem si lahko oddahnemo. S prazničnimi skladbami smo opravili za leto dni.

Ne vem, ali se samo meni zdi, da božič zdaj traja vse dlje in smo sredi decembra že siti božičnih popevk? In tako nam v decembrskih dneh res ne preostane drugega, kot da si nadenemo pulover z jelenčki in smrečicami in stotič prisluhnemo isti skladbi. Če nič drugega, nam ta vsaj prinese bel božič, ki ga pogrešamo že petnajst let. »Sneg je, glej, zunaj sneg je.«