Moj zdravnik
Nedavno so me otroci vprašali, zakaj ne hodim na redne zdravniške preglede, kot to počnejo v civiliziranem svetu. »Pa saj hodim! Vsako jutro!« sem odgovorila. »Kaj?!« so bili osupli fantje že pripravljeni na še en mamin miselni salto. »Vsako jutro grem v bolnišnico, le da je moja bolnišnica – gozd.«
Jutra so različna. Včasih jasna in sončna, včasih mračna in depresivna, lahko tudi utrujena, če ni bilo dovolj časa za spanje. A odhod v gozd je vedno podoben obisku v šamanski bolnišnici. Pri vhodu me pričaka mogočen kostanj. Te dni mi včasih vrže na glavo kakšen svoj plod. »Au!« zatarnam, a sem v hipu budna. Opazim, da hodim po debeli preprogi iz listja.
Po nekaj deževnih dneh ni več samo rumeno, ampak tudi potemnelo, malce nagnito in bližje zemlji, ki ga željno čaka. O večini drugih dreves ne vem, v katero vrsto sodijo, sem se pa naučila njihovega jezika. Eno prepeva, drugo šepeta, tretje zavija z očmi takoj, ko zapiha še tako blag veter. In vsa mi mahajo z vejami, kot da bi se me hotela dotakniti, mi otipati utrip srca in izmeriti pritisk.
Nekje na sredi poti je drevo, o katerem sem izvedela, da sodi v vrsto kodraste vrbe. Spominja me na prelepo medicinsko sestro, ki skrbno preverja, ali je vse v redu. Z odkritim obrazom se sprehodim skozi krošnjo; kuštra mi lase, z vratu potegne šal, se dotika mojih ramen …
»Zravnajte ramena, dvignite glavo,« vzklika, a s posebej milim glasom. Zapišem si ga v zavest in grem naprej. Dr. Hrast, primarij moje klinike, godrnja, da je treba piti več vode in jesti več zelenjave, a ne omenja diete. Tudi on ima bolj močno telo in še zdaleč ni vitek. Vsakič se naslonim na njegovo deblo in čutim, kako mi daje infuzijo energije.
Ne vem, kako se imenuje drevo z rdečim listjem, a vem, da sodi na oddelek za navdih. Sedem na klop pod krošnjo in čutim, kako me obsipava z ljubeznijo do življenja. Ko se napotim domov, mi na dlani ostane rdeči list. Pri kostanju ga spustim na tla. Iz gozda se ne sme ničesar odnesti. Le občutek, da je vse v redu. In da se začenja še en čudovit dan.
