Mojih petnajst minut
»Če bi lahko izbirali, kaj bi raje bili?« so v nekem intervjuju vprašali neponovljivega pop art umetnika Andyja Warhola. Po daljšem, zanj značilnem »hmmm« je odgovoril, da bi bil Donald Duck, Disneyjev junak Jaka Racman.
Na Netflixu sem v dveh nočeh predihala zunajserijsko nadaljevanko Andy Warhol Diaries, ki skozi osebne dnevniške zapise obuja spomine na njegovo – milo rečeno – neradostno otroštvo v Pittsburghu, prihod v velemestni New York z bankovcem za 50 dolarjev, začetek in nato bliskovit vzpon kariere. Dekadentne zabave, razmišljanja, ustvarjanje. Obdobja. Prijateljstva. Velike ljubezni. Osamljenost. Hrepenenje.
V bistvu je prav Andy Warhol delno »kriv«, da sem se odločila za srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Nihče drug ni izkušenj in predmetov iz vsakdanjega življenja tako opazno vključil v umetnost kot prav on. Že njegova najslavnejša juha Campbell's me je mahoma očarala, prav tako ne bom pozabila retrospektivne razstave v moji najljubši newyorški galeriji MoMA, kjer sem jo, originalno, konec osemdesetih končno videla v živo. In nato vsakič domov v Slovenijo tovorila pločevinke paradižnikovih juh Campbell's A–Z. Na Manhattnu sem rada zavila tudi mimo Warholove hiše, Townhousa, na 66. ulici pri aveniji Madison, ki je bila streljaj od našega doma na 64. ulici. V njej je prebival vse do smrti leta 1987.
Andyju Warholu v poklon sem ob koncu srednje šole za diplomsko nalogo raziskala zgodovino embalaže kokakole in mojemu profesorju mentorju je bila tako všeč, da me je ocenil z odliko ter prosil za kopijo. Pa sem imela nekako tudi jaz tistih svojih 15 minut (slave). In zagotovo še kako drži tudi to, kar je Warhol nekoč dejal: »Ljudje včasih rečejo, da so stvari, ki se dogajajo v filmih, neresnične, v resnici pa je neresnično tisto, kar se dogaja v življenju.«
