Naj večno živi gledališče
Ves čas smo kot v kateri od predstav. Nekaj časa čakamo Godota. Nekaj časa razpletamo absurdnosti Plešaste pevke.
Odpri galerijo
»Narava gledališča je, da neguje ta paradoks: da zgodovina, ki sčasoma postane popačena, in mitologija, ki sčasoma postane potrjena, svoj edini resnični trenutek stvarnosti doživljata na odru.« FOTO: Jaka Varmuž/gledališče Koper
Naj se dvigne zastor in prižgejo vse luči. Naj igralci govorijo glasno, naj občinstvo strastno ploska, oder naj postane središče sveta in vsaj en dan naj se ves planet poenoti v igri, da je vse v najlepšem redu. Kajti danes je svetovni dan gledališča.
Dobim elektronsko sporočilo z repertoarjem Zvezdara teatra, ki je približno dvesto metrov oddaljen od moje beograjske hiše, in navodilo, naj pridemo pol ure pred začetkom predstave. Z zaščitno masko na obrazu, seveda. Lahko bi zahtevali še negativen test PCR – kar je bil prejšnji teden v resnici pogoj za vstop v eno od berlinskih gledališč. Vse to me spominja na odhode na letališča po terorističnem napadu pred približno 20 leti ... Oh, gledališče še ni bilo bolj teatralno.
Pa vendar se predstava nadaljuje. Gledališče je celo pokazalo svoje ekspanzionistične sposobnosti. Pobegnilo je pred kamerami zooma, oder je razširilo na vse vidike življenja, politike je spremenilo v slabe igralce, klovne pa v režiserje življenja. Ves čas smo kot v kateri od predstav. Nekaj časa čakamo Godota. Nekaj časa razpletamo absurdnosti Plešaste pevke.
Nekaj časa na vse okoli sebe gledamo skozi oči – in besede – Balkanskega vohuna. In vsi smo po malem igralci, oddaljeni dva metra drug od drugega, za maskami, ki ne padejo, v vlogah, ki smo se jih že naučili na pamet. Pa vendar danes slavimo tisto pravo gledališče.
»Narava gledališča je, da neguje ta paradoks: da zgodovina, ki sčasoma postane popačena, in mitologija, ki sčasoma postane potrjena, svoj edini resnični trenutek stvarnosti doživljata na odru.« Te besede je ob prvem svetovnem dnevu gledališča leta 1962 zapisal Jean Cocteau. Zato je za nas še dandanes tako pomembno. Francoski pesnik in dramaturg je svoje sporočilo sklenil z vzklikom, rezerviranim za kralje, ki ga bomo danes tudi mi ponovili: »Če je gledališče mrtvo, naj večno živi gledališče!«
Dobim elektronsko sporočilo z repertoarjem Zvezdara teatra, ki je približno dvesto metrov oddaljen od moje beograjske hiše, in navodilo, naj pridemo pol ure pred začetkom predstave. Z zaščitno masko na obrazu, seveda. Lahko bi zahtevali še negativen test PCR – kar je bil prejšnji teden v resnici pogoj za vstop v eno od berlinskih gledališč. Vse to me spominja na odhode na letališča po terorističnem napadu pred približno 20 leti ... Oh, gledališče še ni bilo bolj teatralno.
Pa vendar se predstava nadaljuje. Gledališče je celo pokazalo svoje ekspanzionistične sposobnosti. Pobegnilo je pred kamerami zooma, oder je razširilo na vse vidike življenja, politike je spremenilo v slabe igralce, klovne pa v režiserje življenja. Ves čas smo kot v kateri od predstav. Nekaj časa čakamo Godota. Nekaj časa razpletamo absurdnosti Plešaste pevke.
Nekaj časa na vse okoli sebe gledamo skozi oči – in besede – Balkanskega vohuna. In vsi smo po malem igralci, oddaljeni dva metra drug od drugega, za maskami, ki ne padejo, v vlogah, ki smo se jih že naučili na pamet. Pa vendar danes slavimo tisto pravo gledališče.
»Narava gledališča je, da neguje ta paradoks: da zgodovina, ki sčasoma postane popačena, in mitologija, ki sčasoma postane potrjena, svoj edini resnični trenutek stvarnosti doživljata na odru.« Te besede je ob prvem svetovnem dnevu gledališča leta 1962 zapisal Jean Cocteau. Zato je za nas še dandanes tako pomembno. Francoski pesnik in dramaturg je svoje sporočilo sklenil z vzklikom, rezerviranim za kralje, ki ga bomo danes tudi mi ponovili: »Če je gledališče mrtvo, naj večno živi gledališče!«
