Neznatnost in znatnost
Življenje je prekratko, da bi bilo samo neznatno, je znani citat Benjamina Disraelija. Življenje je intimno čisto preneznatno, da bi toliko javno blebetali, infantilno tjavendan, obrnimo misel po svoje.
Kaj nismo v novodobnem komunikacijskem cirkusu znatnost in pomembnost pomešali z digitalnim nastopaštvom, denimo na socialnih medijih, kjer največji gorečneži izgubljajo čas z močnimi, a praznimi marnjami in utrjevanjem »resnic«, tudi najbolj brezglavo abotnih?
Komu mar za ničeve, samo bazične podrobnosti iz analognega vsakdanjika človeka, ki je anonimen, a ima zaradi vsak dan več »prigaranih« všečkov v glavi fiksno idejo, da je že javna oseba, če ne kar osebnost? In koliko ljudi je tako socialno blaznih, da, kakor se je pred kratkim kot cunami iz skrajnodesničarskih krogov razširilo v Franciji, lajka, deli in komentira, da se je prva dama Brigitte Macron v resnici rodila kot Jean-Michel Trogneux?
Ni jih malo, ki so se, ker ni nič več sveto niti spoštovano, zlasti »elite« niso, in najbrž iz samovšečja, da oni že vedo, zapodili vanjo, češ, res je bila fant. Še zdaleč ni mogoče poenostaviti, da se nekaj mesecev pred predsedniškimi volitvami le hecajo; prislovičen francoski humor gor ali dol. Lucifer je že zdavnaj vzel šalo, sploh ker je tudi del medijske scene, ki se navadno ne šali, obsedlo poniglavo vprašanje o identiteti Brigitte Macron, zato je vsepovprek hitel prižigati luči resnice ...
S citati je, vem, križ, kajti vzeti iz konteksta so samo gola poenostavitev, čeravno naj bi dokazovali nasprotno: védenje, umnost, modrost. A morda se vendarle kaže zamisliti nad pomislekom Rama Dassa, kako ni stvar v tem, da postaneš nekdo, ampak da si nihče. Šele neznatnost je v resnici znatnost, v ponižnosti je polnost ... V duhu petminutnežev slave je resda mogoče brž plitko obrniti, kako kilava samotolažba.
