Belina
Še dobro, da vsaj kdaj pada sneg. Kaj ni tako, da se s snežinkami, ki nežno kot v pravljici padajo na ohlajeno zemljo, iz milimetra v milimeter, iz centimetra v centimeter, nalaga iluzija, da je svet lepši, kot se nam običajno zdi? Medtem ko igrivo naletavajo, se ne beli le poznojesenska sivina, ampak se človeku zazdi, da tudi v notranjih blodnjakih nekaj prižiga luč.
A ni drugačna le svetloba. Kakor da imajo plešoči kosmi kristalov moč, da oglušijo premočno udarjajoče zvoke življenja, melanholično pomirjajo, celo, paradoksalno, grejejo dušo in kakor Vivaldijeva Zima vabijo h globljim premislekom o tukaj in zdaj: kako ta tukaj in zdaj vsaj za hip ali dva srečno zamrzniti pred vsem banalnim, tudi pred minevanjem, podobno kot vsaj nekaj trenutkov nemo gode pokrajina, nad katero je ravnokar prenehalo snežiti?
Iluzija je kratka, čisto prekratka. Vse belo se slej ko prej zamaže, na brezhibno snežno odejo se morda prva pomoči žival, takoj prilomasti človek, zaganjati se začne veter, tihotnost preglasi vsakdanji hrup. Počasi smo spet tam, kjer smo bili, svet se pospeši po starem ...
Po snegu se zapodijo brezštevilna stopala, najprej nežna otroška, potem pa je kmalu zaslišati nemogoč topot in ropot, kar besneče blebetanje, bleferji so spet vehementno glasni, perfekcionisti se v ozadju lomijo ob vedno novih perfekcijah, dogmatiki bolestno vztrajajo pri svojem, pragmatiki pa vijugajo med prvimi, drugimi, tretjimi ..., še preden se šaljivo kepanje morda sprevrže v grob pretep. Navidezne nemote, zamrznjenosti v blisku ni več. Kaj ni to genialno za vse večne čase uglasbil že Vivaldi, Štiri letne čase je prignal do oledenele lepote, človeštvo pa si jih odtlej vrti spet in spet?
Vsakdo posluša in sliši naravo po svoje, morda v neskončni belini zasliši drugačno morje, brezmejnost patetike in opomin na končno obalo. Dobro, da pada sneg.
