Obilje in uboštvo
Samo gledam, koliko igrač, oblek, daril in v celofan zavitega ugodja smo v teh dneh znosili iz trgovskih katedral. Koliko novoverske potrošniške blaznosti smo nagrmadili v nakupovalne vozičke prazničnega veselja.
Otroke pa ves čas pitali: »Boš juhico, boš meska, pršutka, boš ribico ali rakca, špagetke ali fižolčke, mehko solatko ali hrustljav krompirček ...? Ti kruhka popečem in namažem z maslom? Bi raje tortico ali kinderjajček?«
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja smo stanovali v stari portoroški dvostanovanjski vili. Oče je iz gmajne prinesel majhen bor in mama je v eni od sob skromno okrasila drevesce. Bil sem sam doma, ker so starši za nekaj ur odšli.
Naslednje jutro je mama odkrila, da je nekdo potrgal skoraj vse priboljške z dreveščka. Na njem bi moralo viseti nekaj mandarin, pomaranč, bonbonov, morda še kakšen keks.
Tudi sam sem se čudil. »Kaj si pa naredil,« me je vnaprej krivega trdo prijela mama, fantka pri sedmih. Nisem imel pojma, samo debelo sem gledal. Zdelo se mi je sicer, da sem prejšnji večer slišal čuden ropot, ampak v stari vili so bili nenavadni šumi nekaj običajnega.
Vsega vendarle nisem mogel pojesti niti kam odnesti. Verjetno je mama v meni zaznala skrajno zbeganost, ko nisem našel odgovora in je ob njenem vse odločnejšem pritisku v meni rasel občutek krivde. »Vrgel sem stvari skozi okno,« sem nazadnje izdavil očitno in nelogično laž. Še zdaj mi ni jasno, zakaj sem ji hotel ustreči s priznanjem, čeprav lažnim.
V tistem se je tudi njej zazdelo vse skupaj malce bizarno in neresnično. Nikoli pozneje nisva razčistila tega vsiljenega občutka krivde. Ampak dve podobi sta ostali kristalno jasni: mizerni praznični bor s skromnimi dobrotami v revnem portoroškem stanovanju v Mirnem kotu 6 in dejstvo, da je tudi tako borno drevesce očitno premamilo lakotnike.
To so bili časi, ko smo stanovanja slabo zaklepali ali sploh ne. Bili smo revni in bogati hkrati, okoli nas pa že tedaj polno »čudežev«.
