Peticije

Ko se je pod peticijo proti usmerjenemu izobraževanju na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podpisalo več kot 600 ljudi, je bil to znak, da se družbeni red nepovratno spreminja. Količina državljanskega poguma je bila zadostna, da so ljudje z imenom in priimkom nasprotovali političnemu projektu. Od takrat naprej so peticije medij komunikacije med družbo in politično oblastjo.

Peticije so kolektivna gesta. Kar nekaj let sem porabil za raziskavo, kdo je marca 1988 v parku pred ljubljanskim sodiščem prebral peticijo za razpis referenduma o vsiljenih ustavnih dopolnilih. Več deset tisoč ljudi je podpisalo zahtevo, ki bi omogočila, da na referendumu obkrožimo besedo proti. Do tistega trenutka je to bila najbolj množična peticija. Moja raziskava se ni premaknila nikamor. Avtorje peticije sem že zdavnaj identificiral, bralca razglasa pa ne.



Pred dnevi me je kolega Ervin Hladnik Milharčič dražil, kako mlad sem na fotografiji, ki jo je posnel Tone Stojko, Mladinin legendarni fotograf. Da nekaj berem v parku pred sodiščem. Datum? Marec 1988. Še enkrat sem pobrskal po spominu in sestavil detajle v celoto: študentska organizacija je pred sodiščem organizirala manjši protest, ob katerem bi prebrali še peticijo z zahtevo za razpis referenduma. Ker sem v tistem času delal kot radijski novinar, se je organizatorju shoda zdelo najbolj logično, da papir prebere radijski človek, čeprav je bil moj bralski talent komaj zadosten. Si zato zaslužim status spomeničarja? Nikakor. Zato sem na bralno vajo tudi pozabil. Pripomniti velja, da je ideja za peticijo Za demokracijo nastala v krogu, ki je nekaj let pozneje ustanovil Mirovni inštitut.

Berem najnovejšo peticijo. Naslovljena je na državni zbor, protestira tudi proti deložaciji Metelkove 6, kjer danes posluje Mirovni inštitut. Krog je sklenjen. Peticija zahteva obnovitev demokracije.