Pri sošolki Ani iz b-razreda

Dobila sem tudi odgovor na vprašanje, ali letošnjega Prešernovega nagrajenca zares poznam še iz osnovnošolskih časov.
Fotografija: Stare Ljubljane več ne napolnjujejo množice turistov. Foto Igor Mali
Odpri galerijo
Stare Ljubljane več ne napolnjujejo množice turistov. Foto Igor Mali

Tisto popoldne so po stari Ljubljani hodili redki sprehajalci, na prvi pogled večinoma tisti, ki so bili po službi namenjeni domov. Stari trg se je zdel kot iz mojih osnovnošolskih dni, brez enega samega samcatega turista, miren in spokojen, kot ob tedanjih sobotnih popoldnevih ali nedeljah, ko so bile trgovine zaprte. Kot bi kip Molčača, ki podpira baročno okrašen balkon Schweigerjeve hiše, končno dobil moč.

Pod njim sem čakala, da bom skozi težka lesena vrata vstopila v eno od najimenitnejših starih hiš, ki se mimoidočim kaže le s sprednjim obrazom, goste pa pozdravlja s tlakom iz prodnikov in v svoja nadstropja popelje po dvesto sedemdeset let starem stopnišču tržaškega stavbenika in arhitekta Candida Zullianija. V njeni notranjosti je še danes mogoče občudovati temnorjava vrata in stropove z okrasjem tistega časa, ki med drugim uokvirjajo ustvarjalni svet arhitekta Marka Mušiča.

»Že kot študent sem vedno iskal sobe in stanovanja po stari Ljubljani, živeti pa sem si želel v tej sijajni baročni palači. Zdaj je od tega že pol stoletja. Ko v starih stavbah ustvarjaš kot arhitekt, tvoje ustvarjanje postane delček v kontinuiteti tradicije in zgodovine,« je povzel občutenje prostora in poslanstva.

Kakšna štiri desetletja ima tudi rezervni naslov pri pleterskem samostanu na Dolenjskem. »Tja se običajno umaknem konec tedna ali kadar potrebujem poglobljeno razmišljanje. In se počutim – če parafraziram Gustava Mahlerja, ki se je po napornih sezonah umaknil pod hribe in postal Sommerkomponist­ – kot vikend arhitekt

Na Starem trgu sem končno dobila odgovor na vprašanje, ali letošnjega Prešernovega nagrajenca zares poznam še iz osnovnošolskih časov. Pričakovano se je potrdilo, da je oče, rdečelasa gospa arhitektka za drugo mizo pa mama moje sošolke Ane K. iz b-razreda. Tudi ona je medtem postala arhitektka.

Preberite še:

Komentarji: