Smrt v šopingcentru
Podnebne spremembe so nova realnost, s katero se moramo sprijazniti vsi, tudi Božiček. Če smo še pred leti s prvo jesensko zmrzaljo zavohali kuhano vino in zaslutili advent, ki nam je pognal prepotreben adrenalin za lov na darila, se je zadnja leta ta naravni varnostni sistem podrl. Lani smo se novembra še kopali v morju, potem pa se nenadoma znašli pred praznimi policami prodajaln z igračami, parfumov in razprodanimi sedeži gledaliških predstav. Namesto blaženosti božičnih praznikov so nas pričakala nadomestna darila, tatarec od slabšega mesarja in za spoznanje manj zadovoljna žena, kar se je poznalo na francoski.
Letos se je zgodba ponovila, prazniki so nenadoma tukaj. Če ne bi bilo poračuna za plin, ki nam požene rdečico v lica, bi pozabili, da je zima. Ponovno smo začudeni in nemočni kot Božiček v zarjavelih saneh, ki so se ugreznile v blato in se ne premaknejo niti za milimeter. Jelenčki, ki bi jih morali vleči, se še mesijo, da po zraku namesto snežink leti odpadla dlaka. A mislite, da je komu mar na tisti konferenci v puščavi, kaj bo njim sneg.
In kdo smo mi, se sprašujete? Smo neformalna in raznolika skupina posameznikov, prepoznamo se brez besed in kot čreda gnujev se vsako leto v velikem številu zberemo po klopcah in okrasnih otokih umetnega zelenja v nakupovalnih središčih, obloženi z vrečami daril, pekočih podplatov in prepotenih hrbtov. Obnemogli. Smo zlomljeni in spregledani del družbe, zreducirani na kreditno kartico. Dobri smo le za plačevanje, nošenje, šofiranje in držanje mesta v vrsti pred blagajno. Največja odgovornost, ki nam jo zaupajo, je straža pred zaveso kabine za preoblačenje. In le včasih nas oplazi pomilovanje v pogledu prodajalke. Ko razmetani ležimo po klopcah, bi lahko bili tudi mrtvi, pa ne bi nihče pristopil in nam preveril utripa srca. Prepričani so, da ga nimamo.
