Šraufki za oči
V trgovini z motocikli me verjetno nikoli ne boste srečali, sem pa tja pa me široka brv pripelje v trgovino s tehničnim in gradbenim materialom. Čeravno se tam počutim, predvsem pa sem videti kot Amerikanec (pogojno Dolenjec) v Parizu, mi ni hudega. Rad grem po svojih opravkih. Mini opravkih.
Pogovori med vsaj polovično kombinezonastimi kupci in sila prijaznimi ponudniki storitev so zame zgolj zvočni balzam, vsebine ne razumem. Je pa res, da sem tamkaj že parkrat odšteval novce za nujne potrebščine, pa ne bi našteval, kaj, ker ne vem razumljivih izrazov.
Dva tedna nazaj sem iz prodajalne odhajal z nasmehom, kupil sem namreč skoraj dvajset istovrstnih primerkov in odštel, reci in tipkaj, komaj malo več kot evro. Resnici na ljubo je šlo za milimetrske šraufe. Pa mine štirinajst dni in me življenje primora v nakup imbusa, stopnjo večjega obsega od onega, ki neuporabljen ždi v naši kleti že šestnajst let.
Pridem na blagajno, kljub maski uslužbenca koj prepoznam, ima eno od tistih glav, pri katerih ne veš, kdaj se konča obraz in kdaj bi se začela nekdanja frizura. Ko se na displejčku pokaže cena imbusa, sežem po kartici, pa zaslišim: »Danes bo pa precej dražje kot prejšnjič.«
Če ne bi imel povišanega opetja, bi me na rit vrglo. Imel sem druge spodnjice in nogavice kot ob prejšnjem nakupovanju, tudi zgornji del trenirke, za povrhnje hlače ne vem, okej, morda sem imel isto bundo. In masko, a gotovo spet belo. Verjetno sem se mu zadrl v spomin, ker še nihče v zgodovini trgovine ni nakupil za evro in drobiž.
Nak, pomota. Na vprašanje, kako, da se me spomni, maska in to, no, še volnena kapa, mi odgovori: »Zdaj, ko je covid in so maske, se poglabljam v oči kupcev!« Naslednjič bom šel s sončnimi očali.
