Srečna dvajsetica
Včasih pomislim, da se nesreča, ki je zadela naš planet, ni začela z netopirjem na Kitajskem, ampak z mojim hvalisanjem.
Odpri galerijo
Vse bo še dobro. FOTO: Shutterstock
Dvajset je moja srečna številka, ker sem rojena tega dne v mesecu. Leto 2020 sem nestrpno pričakovala in od lanskega poletja vsem, ki so bili pripravljeni poslušati, razlagala, da bo to moje leto. Včasih pomislim, da se nesreča, ki je zadela naš planet, ni začela z netopirjem na Kitajskem, ampak z mojim hvalisanjem.
Januarski rojstni dan je šel mimo, ni se mi dalo prirediti zabave. Če bi vedela, kaj bo sledilo, bi povabila vse, ki jih poznam, in jim naročila, naj vsak pripelje še pet prijateljev.
Leto je, čeprav rutine niso prekinjali potovanja na druge celine, obiski evropskih prestolnic ali izleti zunaj meja statistične regije, minilo neverjetno hitro.
Mojo rutino je zadnjič prekinilo nekaj drugega. Namesto novih vladnih nebuloz, ki nam jih vsak dan servirajo v podobi uradnega govorca, so me razburili Američani, natančneje, revija Time.
Ta je namreč letošnje leto oklicala za najslabše v zgodovini in ga prekrižala z znamenitim rdečim X. To so storili šele petič v zgodovini revije, doslej so prečrtali Adolfa Hitlerja, Sadama Huseina, al Zarkavija in Osamo bin Ladna, s črnim X pa so po porazu v drugi svetovni vojni na naslovnici Tima prečrtali japonsko vzhajajoče sonce.
Leto je seveda slabo, a na to, da je najslabše v zgodovini, lahko pomislijo samo razvajene riti, ki še nikoli niso izkusile stradanja, mučenja ali, kot generacije naših staršev in starih staršev, vojnih grozot. Ob primerjanju pandemije z vojnimi strahotami sem po svoje vesela, da babice, ki je preživela Auschwitz, ni več na svetu.
Drži, mnogi so letos izgubili najbližje, toda tako je vsako leto. Mnogi so ostali brez službe, mnoge to še čaka, a znašli se bomo, ko je treba, smo nadvse iznajdljiv narod.
Prijateljici je po večletnem trudu letos uspelo zanositi, nihče od mojih bližnjih ni hudo zbolel, otroka sta zdrava. Vse bo še dobro. Dvajset ostaja moja srečna številka.
Januarski rojstni dan je šel mimo, ni se mi dalo prirediti zabave. Če bi vedela, kaj bo sledilo, bi povabila vse, ki jih poznam, in jim naročila, naj vsak pripelje še pet prijateljev.
Leto je, čeprav rutine niso prekinjali potovanja na druge celine, obiski evropskih prestolnic ali izleti zunaj meja statistične regije, minilo neverjetno hitro.
Mojo rutino je zadnjič prekinilo nekaj drugega. Namesto novih vladnih nebuloz, ki nam jih vsak dan servirajo v podobi uradnega govorca, so me razburili Američani, natančneje, revija Time.
Ta je namreč letošnje leto oklicala za najslabše v zgodovini in ga prekrižala z znamenitim rdečim X. To so storili šele petič v zgodovini revije, doslej so prečrtali Adolfa Hitlerja, Sadama Huseina, al Zarkavija in Osamo bin Ladna, s črnim X pa so po porazu v drugi svetovni vojni na naslovnici Tima prečrtali japonsko vzhajajoče sonce.
Leto je seveda slabo, a na to, da je najslabše v zgodovini, lahko pomislijo samo razvajene riti, ki še nikoli niso izkusile stradanja, mučenja ali, kot generacije naših staršev in starih staršev, vojnih grozot. Ob primerjanju pandemije z vojnimi strahotami sem po svoje vesela, da babice, ki je preživela Auschwitz, ni več na svetu.
Drži, mnogi so letos izgubili najbližje, toda tako je vsako leto. Mnogi so ostali brez službe, mnoge to še čaka, a znašli se bomo, ko je treba, smo nadvse iznajdljiv narod.
Prijateljici je po večletnem trudu letos uspelo zanositi, nihče od mojih bližnjih ni hudo zbolel, otroka sta zdrava. Vse bo še dobro. Dvajset ostaja moja srečna številka.
