Glavno besedo imajo vselej ženske

Zaspati in zbujati se ob šumenju morja, poslušati neumorne škržate in petelina, ki veselo kikirika v daljavi, vonjati pecivo, po katerem iz kuhinje zadiši okrog sedmih in bo kako uro pozneje že postreženo pri zajtrku, zreti v slano modrino, modrino brez oblačka, v utrdbo, v vulkan, v arheološka najdišča, v mesto, ki slovi po limonah, in v prelestni otok z vonjem po figah – kakšna milina! Premik se zgodi le v vodo, za platnice, za mizo, skrbi pa sta večinoma le dve: kaj bo danes na krožniku in ne stakniti opeklin.

Stalnim, že znanim obrazom se pridružujejo tisti, ki pridejo in gredo, navadno v večjih skupinah, več generacij, zagoreli so in vpadljivi, govorijo naglas, po italijansko ali angleško z ameriškim naglasom, dostikrat pa oboje. Lokalci in njihovi sorodniki, gotovo; glavno besedo pa imajo vselej ženske – te prihajajo tudi posebej, v tropih, z otroki, brez moških; neodvisne, odločne, organizirane.

Vsakič, ko sem jih zagledala, sem se spomnila na Francesco Albanese: »Res ne vedo, kakšne smo ženske z juga Italije. Predvsem smo tam doma ponosni ljudje. Ne maramo nasilnežev.« Tako je za Sobotno prilogo komentirala sankcije ZDA zoper njo zaradi opozarjanja na genocid v Gazi.

Deček na plaži v Gazi leta 2010. FOTO: Mohammed Salem/Reuters

Odraščala ni prav daleč stran od tam, kjer sem od blizu opazovala te ženske z juga Italije, te ponosne ljudi, ki ne marajo nasilnežev; in tam je preživljala svoja poletja. Ko je bila stara pol toliko kot zdaj jaz, je v časopisu na plaži uzrla podobe ljudi v koncentracijskih taboriščih. Srebrenica. Pretresljiva, slikovno zelo dokumentirana in tako blizu – na drugi strani Jadrana. Novinar v tistem članku se je spraševal: Mar nismo rekli nikoli več?

Trideset let pozneje na telefonu na plaži zrem v podobe sestradanih ljudi. Gaza. Pretresljiva, slikovno zelo dokumentirana in tako blizu – na drugi strani Mediterana. Nikoli več je vedno znova.