Ukradeni spanec po japonsko
Tudi če je pomanjkanje spanca škodljivo, za te dni to ne velja. Upamo, da bo treba tudi v soboto vstati sredi noči. Iger še ni konec.
Odpri galerijo
Če je motiv dober, ni težko bedeti. FOTO: Thomas Coex/Afp
Spanje je bistveni del življenja in znanstveniki so že dolgo tega izračunali, da v povprečju miže in leže preživimo tretjino svojega tuzemskega bivanja. Tudi menjavanje spalnega ritma, ki ga prinaša dolgoletno delo v izmenah, zelo slabo vpliva na naše zdravje. Če pa je človek prisiljen v dolgotrajno pomanjkanje spanja, izgubi razsodnost, in v čisti skrajnosti, celo življenje.
Vstati sredi noči ni lahko, a vse je odvisno od motiva. In dogajanje v deželi vzhajajočega sonca je dober motiv. Nič čudnega, da so si navijači tik pred torkovo košarkarsko tekmo, ki se je začela ob treh zjutraj, izmenjevali nasvete, kako se prebiti čez adrenalinsko noč. Prva možnost: pojdite zgodaj spat, pa boste zlahka zgodaj vstali. Druga: prebedite celo noč v dobri družbi in odidite naravnost na delo. Tretja: držite se druge možnosti, a spremenite zaključni del in pojdite kar na bolniško.
Čeprav nič na tem svetu ni črno-belo, se ljudje v odnosu do spanja radikalno delijo. Za ene je gledanje po kožo čisti užitek, ob katerem niti sredi dneva nimajo kančka slabe vesti, za druge vedno zgolj popolna izguba časa. Tu so še generacijske razlike.
Malčki se veselijo zgodnjih ur in najbrž tudi namrgodenih obrazov mamic in očkov. Ko nekoliko zrastejo, pa najstnikom nič ne zagreni življenja bolj kot pričakovanje, naj se iz postelje privlečejo pred 11. uro. Kako dobro se še spomnim tistih let! Ko sem se po moji percepciji zjutraj prikazala iz počitniške prikolice, je sonce že dobro ogrelo svet. Družba starejših pa si je dala duška s pozdravom: »Jutra so zjutraj najlepša!« Za starejše je dan pač izgubljen, če ne vstanejo skupaj s soncem. Ko zadremajo po kosilu in še kdaj vmes, pa jim zanj ni več mar.
Tudi če je pomanjkanje spanca škodljivo, v teh dneh to gotovo ne velja. Iger še ni konec, in verjamemo, da bo treba v soboto spet vstati sredi noči. Ne bo težko, saj recept za budnost že poznamo: ko zmagujejo naši, oči pač ne lezejo skupaj. Dobro jutro! Ohajo gozaimasu!
Vstati sredi noči ni lahko, a vse je odvisno od motiva. In dogajanje v deželi vzhajajočega sonca je dober motiv. Nič čudnega, da so si navijači tik pred torkovo košarkarsko tekmo, ki se je začela ob treh zjutraj, izmenjevali nasvete, kako se prebiti čez adrenalinsko noč. Prva možnost: pojdite zgodaj spat, pa boste zlahka zgodaj vstali. Druga: prebedite celo noč v dobri družbi in odidite naravnost na delo. Tretja: držite se druge možnosti, a spremenite zaključni del in pojdite kar na bolniško.
Čeprav nič na tem svetu ni črno-belo, se ljudje v odnosu do spanja radikalno delijo. Za ene je gledanje po kožo čisti užitek, ob katerem niti sredi dneva nimajo kančka slabe vesti, za druge vedno zgolj popolna izguba časa. Tu so še generacijske razlike.
Malčki se veselijo zgodnjih ur in najbrž tudi namrgodenih obrazov mamic in očkov. Ko nekoliko zrastejo, pa najstnikom nič ne zagreni življenja bolj kot pričakovanje, naj se iz postelje privlečejo pred 11. uro. Kako dobro se še spomnim tistih let! Ko sem se po moji percepciji zjutraj prikazala iz počitniške prikolice, je sonce že dobro ogrelo svet. Družba starejših pa si je dala duška s pozdravom: »Jutra so zjutraj najlepša!« Za starejše je dan pač izgubljen, če ne vstanejo skupaj s soncem. Ko zadremajo po kosilu in še kdaj vmes, pa jim zanj ni več mar.
Tudi če je pomanjkanje spanca škodljivo, v teh dneh to gotovo ne velja. Iger še ni konec, in verjamemo, da bo treba v soboto spet vstati sredi noči. Ne bo težko, saj recept za budnost že poznamo: ko zmagujejo naši, oči pač ne lezejo skupaj. Dobro jutro! Ohajo gozaimasu!
