V imenu metulja
Prečkati morje lahko pomeni toliko različnih stvari, jadra ujamejo pravi veter in plovba mine brez zapletov, udobna in prijetna, vendar hkrati brez občutka dosežka, brez ponosno bijočega srca, ki se je trmasto upiralo volji tokov in junaško uspelo, včasih pa tudi spodletelo, se ustavilo in prelilo v strašljive zgodbe o čereh in pošastih iz globin. Moral si vedeti, kdaj se podati na pustolovščino, a včasih to ni dovolj. Ne nazadnje ima tudi narava svojo naravo in to smo skozi kratka tisočletja tudi spoznali, jo ponotranjili, začeli nihati v dviganju plime in oseke, se naučili ob pravem času zatisniti oči in prepoznati prihod črnih oblakov. Le v sodelovanju z njo smo si lahko zagotovil preživetje, zato je zapisana v bistvo našega ustroja.
Razumeli smo, da smo med seboj prepleteni, dejanja slehernega bitja se odtisnejo v prostor in sčasoma dosežejo prav vse. Večja ko je prepletenost živali in rastlin, bolj je okolje stabilno in odporno na spremembe, zato je vsak osiromašen ali uničen ekosistem velika izguba. In če je govor, da je nesmiselno onemogočati razvoj kmetijstva na določenem območju zaradi nekega metuljčka in se za tem skriva misel, da metulj že ni toliko vreden, to pomeni izgubljena desetletja, poraz šolskega sistema in odpoved razumevanja delovanja sveta, ker se to posredno tiče vsakega izmed nas. Spomnimo se, kako so bili presenečeni v naravnem rezervatu Yellowstone, ko so ponovno naselili volkove in spoznali, da so se zaradi tega spremenili tokovi rek in povečala vegetacija.
Metulj je neprecenljiv, njegova prisotnost v okolju pomeni, da ga pomaga ščititi in stabilizirati, je naš partner na poti preživetja. To je še posebej ključno v obdobju podnebnih sprememb, ko je narava narave čedalje bolj nepredvidljiva in tuja. Življenje brez metulja nekje daleč stran bi bilo manj udobno, še redkeje junaško, pridobile bi le strašljive zgodbe o čereh. Ne gre za poziv, da je treba rešiti naravo, ker je več kot očitno, da moramo rešiti sami sebe, narava nas bo zlahka preživela in pogrešila.
