Zakaj Nemci plačujejo pijačo vsak zase

Nemščino sem vzljubila bogsigavedi kdaj, že v osnovni šoli sem bila med izjemami, ki so se rade učile ta jezik, ki ga mnogi, po mojem mnenju neupravičeno, dojemajo kot grobega. K temu so pripomogli vojni filmi, v katerih vsi, s Hitlerjem na čelu, kričijo. Toda jezika agresorjev, kot se zdaj dogaja pri ruščini, jeziku, ki sem se ga prav tako učila, a je namesto znanja ostalo lepo prijateljstvo, ne smemo povezovati z agresorjem samim.

V osnovni šoli sem bila med redkimi, ki so radi ponavljali: essen, isst, aß, hat gegessen; trinken, trinkst, trank, hat getrunken. Moja dva najljubša glagola: jesti in piti. Najljubša, dokler nisem ugotovila, da se nemška hrana res ne more primerjati s slovensko in da v Nemčiji skoraj vedno piješ na svoj račun. Pa ne, da je s tem kaj zelo narobe, a v dobrem letu, ki sem ga kot študentka preživela v Nemčiji, se nisem mogla navaditi, da Nemci plačujejo pijačo vsak zase. Pri njih ob računu vedno sledi vprašanje: Zusammen oder getrennt? (Skupaj ali vsak posebej?)

To se dogaja v skupinah dobrih prijateljev, med partnerji, tudi na zmenkih. Ne glede na to, ali te povabi na najboljši džintonik v mestu, ki stane 20 evrov. Ko sem ob neki drugi priložnosti nekega Nemca vprašala, zakaj preprosto enkrat ne plača eden, drugič pa drugi, mi je odvrnil, da je to zato, ker si morda nekdo naroči nekaj za tri evre, drugi pa za deset. In to ne bi bilo fer. Zanimiva logika, ki je ne razumem najbolje. Se mi je pa zadnjič zgodilo, da sem v kavarni pila kavo – brezplačno. Ker sem imela s seboj v žepu le dvajset evrov, natakar pa ni imel drobiža, se je starejši možakar ponudil, da bo že on poravnal dolg.

Seveda se to ni zgodilo v Nemčiji, ampak na Hrvaškem. In ob takih trenutkih se zavem, da je kljub ljubezni do nemščine in priimku v meni več balkanskega kot nemškega duha.