Hiša obujenih znanj: v teh negotovih časih moramo znati kaj več kot nakupovati

To pomlad je zaživel prav poseben projekt, ki pod okriljem ustanoviteljic – Branke Vrečko Klančnik, Polone Janežič, Tjaše Mesinger in Andreje Jeraj – poudarja pomen starih znanj in občutek za skupnost, ki so ga imeli naši predniki, kar je še posebna redkost v kulturi sodobnega časa, ko smo, čeprav morda fizično skupaj, pa z mislimi in dejanji tako zelo oddaljeni za obzorji vseh možnih zaslonov. Hiša obujenih znanj želi ponuditi poglobljeno izkušnjo, kjer lahko obiskovalci postanejo del tradicije, ustvarijo prijetne spomine in pridobijo povsem nove veščine. Spoznajmo štiri ženske, ki v ospredje svojega bivanja postavljajo vedenje iz preteklosti in s tem na poljuden način naslavljajo negotovost časov, potrošništvo in vprašanje trajnosti.

Tajaša Mesinger: čeberolce in čebelepke

Sevničanko Tjašo Mesinger navdihuje vse, kar je iz narave, še večji zagon pa dobi, ko lahko iz tistega, kar nabere, najde ali pridobi iz naravnega okolja, tudi nekaj ustvari. Pravi, da je nabiralka po duši, v mislih pa nima le rastlinja in plodov, ki jih najde med sprehodom po gozdu, temveč se rada izgubi na bolšjakih, v starih hišah in ropotarnicah, ko išče predmete, ki v sebi nosijo zgodbe ljudi, časa in prostora.

»Glina, naravni pigmenti, vosek, pa tkanje in pletenje, združitev vsega tega v nove koncepte. To je nekaj, kar me kliče. Moje srce pa še posebno napolni nesnovna dediščina: pripovedi, zgodbe in pesmi. Ljudska in etno glasba sta bili od nekdaj del mojega življenja. Ves čas prepevam, tako v delavnici, v naravi kot doma z družino,« pripoveduje Tjaša, ki se uri tudi v grlenem petju pri Zvezdani Novakovič.

Sogovornica je združila ustvarjalno strast, željo po samopreskrbi in trajnost ter to povezala v svoj poslovni izziv. Pred leti je začela ustvarjati s čebeljim voskom, za katerega pravi, da je eden njenih najljubših materialov, saj ima tako domač, eteričen, topel vonj in pa sestavo, iz katere lahko ustvarimo toliko različnega. Pod imenom Čeberol'ca tako po starem postopku, brez vlivanja v kalupe in dodajanja kakršnih koli sintetičnih vonjav, nastajajo sveče, ki blagodejno vplivajo na človeka in čistijo zrak. Pa čebelepke – iz voska narejeni napisi za označevanje domačih sestavin, vložnin, čajev in začimb v kozarcih.

Tjaša Mesinger FOTO: Gaja Pavlič

A vse se je pravzaprav začelo z izdelavo naravnih folij iz čebeljega voska, s katerimi pokrivamo posodice s hrano, vanje ovijamo sir in pecivo ter se tako izognemo uporabi najrazličnejših plastičnih folij. Prav te so Tjašo pripeljale do projekta Voščene zgodbe, za katerega meni, da je njen največji prispevek k ohranjanju dediščine in razmišljanju o trajnostnih izbirah posameznika.

»Gre za darilni paket, ki združuje zavezo za ohranitev stare sorte jabolk sevniška voščenka, zgodbo o njej in trajnostni izdelek – lesen posnetek omenjenega jabolka, ki je zavit v ročno povoščeno blago, namenjeno ponovni uporabi. To spominja na voščeno zaščito, ki jo jabolko oblikuje na lupini v času zorenja, hkrati pa pripoveduje zgodbo o svilenem papirju, v katerega so te plodove v prejšnjih stoletjih ovijali za zaščito med prevozom.

Darilni komplet, ki spodbuja uporabo trajnostnih izbir in širi zavedanje o uporabnosti alternativnih materialov v vsakdanjem življenju, je poletel onkraj slovenskih meja in na mednarodnem tekmovanju World Food Gift Challenge 2023 kot edini spominek iz Slovenije prejel nagrado za najboljši ekološki izdelek, prav tako je postal del kolektivne blagovne znamke Sevnica Premium.

Tjaša Mesinger poudarja, da ne smemo pozabiti na še en zelo pomemben del dediščine – na tisto, kar se dogaja v naših družinah, kajti tam se zavedanje o pomenu znanja naših prednikov pravzaprav začne. Tako ohranja tudi recepte svojih babic, zapisuje njihove pripovedi in zgodbe ter vse to predaja sinčku.

V Hiši obujenih znanj skrbi za izvedbo voščenih delavnic, pomaga tudi pri drugih delavnicah, fotografira in sodeluje pri ustvarjalnem delu.

 Skupna fotografija je nastala pri Branki na Mali kmetiji. FOTO: Arhiv Hiše obujenih znanj

Andreja Jeraj: o pomembnosti tega, da znamo še kaj več kot samo kupovati

Andreja Jeraj spada med tiste ljudi, za katere radi rečemo, da so stare duše. Čeprav urejena po zadnjih modnih smernicah, v sebi nosi veliko strast do ohranjanja starega, vsega, kar smo podedovali od prednikov: »Zanimajo me znanja naših prednikov, od vzgoje sadik, vrtnarjenja, peke kruha z drožmi, domače lekarne in še bi lahko naštevala. Na teh področjih se ves čas izobražujem in košček pridobljenega znanja želim tudi deliti naprej.«

Posebno ljubezen goji do starih hiš, ki jim vrača nekdanji sijaj. »Ne spreminjam jih, le toliko jih moderniziram, da ljudje vidijo, da je lahko življenje v starih stavbah nadvse prijetno in primerno za modernega človeka.« Je lastnica kar dveh starih lepotic: najstarejše kozjanske hišice iz leta 1796, ki nosi ime Franckina hiša, in malo mlajše Domačije pri Štefki iz leta 1890, ki jo najdemo v osrčju Dolenjske.

Ko se je podala v njuno prenovo, je spoznala, kako prijetno je biti v prostorih, ki jih prežema preteklost: »Vonj po lesu in občutek domačnosti delujeta pomirjajoče. Vsak prostor ima neko posebno energijo in v starih hišah vedno začutim toplino. Moderne hiše, ravne linije in ekstremni minimalizem mi delujejo hladno in brez duše. Srce me boli, ko vidim lepe domačije, kako propadajo.«

Andreja Jeraj FOTO: Nik Jarh

Ljudje, ki se znajdejo pred prenovo dediščine, pogosto obupajo ali pa pustijo, da domača zapuščina propade. Prenova je velik finančni zalogaj, hkrati pa je, kot ugotavlja Andreja, težko dobiti ljudi, ki imajo znanje in veščine za obnavljanje hiš v skladu s kulturno dediščino. »Taka dela so zamudna, ljudi pa zanima samo še to, kako bi lahko v čim krajšem času zaslužili čim več. Pri obnovi gospodarskega poslopja in toplarja na Domačiji pri Štefki sem dobila od obrtnikov, na katere me je usmeril zavod za ohranjanje kulturne dediščine, same zavrnitve. Na koncu sem le prišla do pravega mojstra z veliko znanja in veščinami, ki je Štefko obnovil tako, da bo lahko služila še mnogim generacijam za nami.«

Ta boljši prt

Za uho pa bi si morali zapisati njeno razmišljanje, s katerim utemeljuje, zakaj je tako pomembno, da ohranjamo dediščino in ne pustimo, da znanje naših prednikov potone v pozabo. Pravi namreč, da je ob tako negotovi prihodnosti ključnega pomena, da znamo še kaj več kot kupiti stvari v trgovini. Po njenem ne smemo postati odvisni od korporacij, temveč si moramo prizadevati za učenje o tem, kako lahko sami nekaj skuhamo ali naredimo iz preprostih surovin, ki nas obdajajo, ki so nam dane. Prepričana je, da bo znanje, ki je bilo našim prednikom samoumevno, spet pridobilo pomen v naši družbi – tudi zato je Hiša obujenih znanj tako smiselna. Njena glavna vloga pri tem projektu je, da skrbi za profil na instagramu in fotodokumentira delavnice oz. skupne projekte.

Branka Vrečko Klančnik: shranjevalka

»Že kot otrok sem imela prek starih staršev veliko stika z življenjem na podeželju. Obvezen je bil obisk pri čevljarju, kovaču, moj stari oče je bil krojač – lahko sem ure dolgo spremljala, kaj in kako je delal. Pozneje sem iz literature spoznala različne vrste obrti in predvsem proizvajalce živilskih izdelkov. Postalo mi je jasno, da obstaja bogastvo, ki ga res moramo podpreti, ohraniti in približati generacijam, ki prihajajo za nami.« Med odkrivanjem zapuščine prednikov je Branko Vrečko Klančnik najbolj presenetil in ji tudi odprl oči njihov občutek za gradnjo skupnosti, prenos izkušenj, samooskrbno ravnanje in spoštovanje zakonitosti narave.

Lahko bi rekli, da ni naključje, da je prav ona tista, ki je dala glavno pobudo za Hišo obujenih znanj: »Vedno sem si želela, da enkrat v prihodnosti namenim svoje znanje, čas in tudi dom za neke vrste povezovalni prostor, kjer bi lahko razmišljali o novih trajnostnih idejah, o sobivanju z naravo in pridobivanju praktičnih veščin. S preostalimi tremi ustanoviteljicami tega projekta smo zelo hitro spoznale, da nas povezujejo ista želja in vrednote, tako se je kmalu začelo skupno delo in raziskovanje. Hiša obujenih znaj bo ponujala izmenjavo z družabnimi dogodki, predavanji, delavnicami na temo prehranske tradicije in obrti, povezanih z njo. Zelo si želim, da povežemo ljudi širše – vseslovensko. Odprti smo za vse, ki si želijo povezovanja, posredovanja tistega, kar znajo.«

Branka Vrečko Klančnik FOTO: Osebni arhiv

Branka je lastnica prav posebne, 160 let stare hiše, ki stoji sredi vinorodnih Škalc, na robu Slovenskih Konjic, kjer se nam odpre pogled na obronke Pohorja. Potrudila se je, da jo je ohranila takšno, kot je bila v preteklosti, s starimi kosi pohištva, starimi čajniki, porcelanom, celo tekstilom vred. Pred 15 leti se je odločila, da svoj dom odpre tudi za goste, popotnike, ki delijo spoštovanje do podeželja, zemlje in kulture. Poimenovala ga je Mala kmetija in letošnjo pomlad so tu že pripravili prve delavnice Hiše obujenih znanj.

Branka pravi, da bi sebe težko opisala kot nekoga, ki je veliko prispeval k ohranjanju dediščine. Pomembnejši se ji zdi njen odnos do trajnostnega bivanja, podpiranja obnove in uporabe obstoječih objektov, predvsem na podeželju. Tako se zelo zavzema za gradnjo brez odpadkov in verjame v samograditeljstvo.

Pravo kraljestvo divjih belih narcis so Karpati

Poudarja, da se moramo zavedati, kako s svojim delovanjem vplivamo na razumevanje trajnosti v prihodnosti. Pomenljivo je, da nam med sprehodom po njeni posesti, okoli katere se naši pogledi spustijo po slikoviti pokrajini, travnikih in vinogradih, razkaže še nedokončane koščke preteklosti, ki se jih bo lotila s svojo družino: »Nekako mi je uspelo vsaj malo prebuditi isto zanimanje pri otrocih, da gredo zdaj z menoj po tej poti.« Njen trud in predanost sta tako že obrodila sadove prav tam, kjer se vse začne.

Njena posebna strast je tudi izdelava najrazličnejših shrankov iz doma pridelane zelenjave ali sadja, divjih rastlin ter gozdnih sadežev, s katerimi založi shrambo v trgovinici, ki je del Male kmetije. Priprava marmelad, sokov, sirupov, omak in fermentirane zelenjave pa temelji na starih znanjih shranjevanja hrane. Recepte je zbirala iz starih zapiskov svojih najbližjih, starih kuharskih knjig in tuje literature.

Branka Vrečko Klančnik FOTO: Mateja Delakorda

Polona Janežič: arheologija okusov

»Zdi se mi, da imamo v zgodovini slovenske prehrane ogromno biserov – živil in jedi, ki jih je vredno obuditi, ki v sebi hranijo vrednote, h katerim se vračamo v teh malo nenavadnih časih. Veliko je trajnosti, lokalnega, sezonskega in menim, da je moja vloga, da poiščem pot, kako bodo ta živila znova našla mesto na mizah vseh nas,« meni soustanoviteljica Hiše obujenih znanj – Polona Janežič, arheologinja, ki je svojo kariero utemeljila na poustvarjanju okusov preteklosti, obujanju stare prehrane in znanj ter odkrivanju prehranskih navad v zgodovini, denimo pri koliščarjih, starih Slovanih, starih Rimljanih, preučila je marsikatero zgodovinsko kuharsko knjigo in bila vodja srednjeveške kuhinje na Danskem. Zdaj jo lahko spoznamo na njenih delavnicah ali drugih dogodkih, kjer nas vključi v kuho po zgodovinskih jedilnikih. Če je potrebno, si nadene srednjeveška oblačila in ustvari ognjišče na prostem.

»Kot arheologinja gledam na stvari malo širše kot le na prehrano, preučujem družbe preteklosti, raziskujem in tudi v praksi preizkušam nekatere uporabne predmete, ne le kuhinjske, ampak tudi za druge obrti. S svojim znanjem in neprestanim raziskovanjem razvijam načine, kako našo preteklost in dediščino čim bolj neposredno približati ljudem. Moj najmočnejši medij je sicer prehrana, skozi njo lahko skupaj odpotujemo v preteklost in iščemo povezave, znanja in načine življenja prednikov, ki jih potem lahko uporabimo tudi doma v današnjem času,« svojo vlogo predstavi Polona, ki jo je, tako kot Branko, presenetila ugotovitev, koliko neprecenljivega znanja so imeli nekoč: »Od tega, da so morali izredno dobro poznati okolico, vedeti, kje in zakaj se ustaliti in kako poskrbeti za varnost, da so zakurili in obvladali ogenj, skrbeli za ognjišče, porabo drv. Tudi zaloge hrane so morali skrbno in premišljeno uporabljati vse leto, da jim je nekaj ostalo še v zgodnjo pomlad, ko je lahko bilo pomanjkanje najhujše. Mene bi verjetno gledali zelo postrani, ker so moji prvi poskusi vsaj po mojem mnenju presegli veliko njihovih zalog drv, hrane in žerjavice. Kakšni izredni lončarji so bili. Predvsem pa me vedno znova preseneča, na kaj vse so morali misliti že zgolj zato, da so preživeli. Zato je toliko bolj dobrodošlo, da se spet oziramo v preteklost in s seboj odnesemo vsaj neko novo zavedanje ter tako malo spremenimo pogled na svet in družbo.«

Polona Janežič FOTO: Voranc Vogel

Kako zelo uporabni in lepi so predmeti iz starodavnih kuhinji, nekateri celo bolj kot sodobni, lahko ugotavljamo na njenih kuharskih delavnicah, še posebno pa ji je k srcu prirasla melnica – antični mortarium –, ki je izredno praktična. »Gre za predmet, ki so ga stari Rimljani uporabljali za pripravo omak, trenje zelišč in začimb. Malo bolj tehnično pa je to lončena skleda, ki je imela v notranjo površino vdete drobne kamenčke, na katerih si s pestičem res zlahka strl skoraj vsako začimbo. Odličen predmet, vsekakor bi bil uporaben še danes.«

Med pogovorom se za konec nismo mogli upreti vprašanju, kaj bodo o njeni prehrani in navadah v kuhinji lahko ugotovili arheologi čez nekaj stoletij: »Njihovi izsledki bodo, da sem oboževala stročnice in imela veliko preveč posode. Morda bi se z različnimi analizami pokazalo, da sem se prehranjevala izredno pestro, da sem na neki točki imela karies, morda bi odkrili kakšno intoleranco, za katero niti sama ne vem, obrabe, ki so povezane z arheološkim in kuharskim poklicem, pa verjetno še veliko, veliko več. Če bi našli mojo kuhinjo, bi poleg plinskega gorilnika odkrili še štedilnik na drva in presenetilo bi jih, da nisem uporabljala lesenih predmetov – kar bi bilo zavajajoče, saj bi bilo le posledica tega, da se les ne ohrani. Sumljivo bi se jim zdelo, da so na isti polici posode, izredno podobne tistim izpred več tisočletij, nekaj stoletij in iz mojega časa. Morda pa bi odkrili, da se je v moji kuhinji dogajalo res nekaj posebnega.« Njena ključna vloga pri Hiši obujenih znanj je, da skrbi za pester in kreativen program, snuje ideje, pomaga pri izvedbi in nekatere delavnice tudi izpelje.

Tjaša Mesinger in Polona Janežič med ustvarjalno delavnico Hiše obujenih znanj FOTO: Mateja Delakorda