Ta boljši prt

Včasih, ko je pripravljala mizo, sem ji rekla, nikar se ne trudi, daj, poenostavi. Pa je odvrnila: »Življenje je prekratko, da ne bi vsak dan jedla z lepega krožnika.« Bila je občudovalka lepote, lepote v etičnem smislu. Odlomek iz knjige Helene Koder​ Krošnja z neznanimi sadeži ponese misli. V spomine. Na posamezna življenjska obdobja. Tudi na različne (namizne) prte.

Na prelomu dneva sedim v bistroju pod staro lipo, ko me prešinejo verzi mlade igralke in pesnice Ele Potočnik. V spomin na babico Heleno je zapisala, da je ta odhajala počasi – z odmiranjem vrta, kjer je tkala svoj del družinskega prta.

In misel mi uide k moji najdražji noni. Ob vsakem prazniku, rojstnem dnevu ali spričevalih je iz predala skrbno potegnila »ta boljši prt« – snežno bel, z ročno štikanimi drobnimi svetlomodrimi spominčicami in srebrno svileno obrobo. Na nekaj mestih je imel kakšno cigaretno luknjico ali zasušen flekec od rdečega vina ali sneženih kep –, ki ga s pranjem ni spravila ven, naj se je še tako trudila. A nič zato. Pravzaprav – še bolje.

Na morju smo imeli pod razvejenim borovcem preprost plastični prt – svetlozelen karo z nanizanimi češnjami, s katerega je bilo zlahka mogoče očistiti kapljice smole. A tudi ta je imel svoj čar.

Prt ni le kos tkanine. Je simbol družinske povezanosti, tihi soustvarjalec domačega vzdušja. V številnih kulturah ima celo sveto vlogo – pri obredih, praznikih, molitvah. Prihodih in odhodih.

Spomnim se tudi prijateljice Liljane, ki je danes žal ni več med nami. Njena starinska mizica je bila vedno ogrnjena s posebnim kvačkanim prtom. Nanjo je polagala tarot karte in malo pogledala, kaj nas čaka ...

Čim večkrat pogrnimo »ta boljši prt«. Za praznike, za goste. Samo zase.