Mateja Zore: to sta točki v Kranju, ki spomnita, kako izjemen je ta prostor

No, tudi kavo se da navadno tam spiti. Ko nas vodi po Kranju, ki je pred nekaj leti postalo njen novi dom, postane jasno, da je njeno razmišljanje simpatično drugačno. Mateja Zore je direktorica kranjskega zavoda Fragmenti, neke vrste literarnega lokala, ki je hkrati antikvariat in prostor, poln mladega življenja.

Njeno oko najde zanimive drobce življenja, ki nas spominjajo na marsikaj, med drugim na to, da imamo pravico do žuranja. Fragmente je odprla v času korone, ko se je vse drugo zapiralo, kar kaže na upornost njenega boja za življenje, kot bi moralo biti. Vesela bo, če vas prinese mimo na njihov festival, ki bo v drugi polovici avgusta: delno ulični, praznujejo pa ustvarjalnost in kulturo v obliki etno koncertov, gledaliških performansov za odrasle in otroke, dan za fotografijo bo, veliko glasbene improvizacije, bralnica ...

Bi bila Kofetarica tako slavna kot Mona Liza, če bi bila ukradena?

Kotiček, vogal, ulica, prostor, ki vas vedno znova osupne s svojo lepoto?

Ne morem mimo vogala, ki me vedno malce dopolni, saj kot da predstavlja tudi moj notranji vogal. Pogled na grafitirane zapuščene stavbe v kombinaciji s tlakom iz prodnikov, mačjih glav, srednjeveškega Kranja me pogosto ob vračanju domov za trenutek ustavi.

Grafiti pričajo o Kranju, kakršnega sama nisem poznala, saj takrat še nisem živela tukaj. Se ga pa spomnim iz najstniških let, ko smo ga pogosto obiskovali. Govorijo mi o alternativni kulturi in obdobju, ko smo našli čas za žur – pravica in vrednota, ki si je nismo pustili vzeti, kot je v navadi danes.

Grafiti v starem delu Kranja: portreti glasbenikov so na tem mestu že desetletja. Narisal jih je kranjski umetnik, ki se je pozneje preusmeril v izdelovanje čudovitih izdelkov iz gline. FOTO: Špela Ankele

Koraki, ki odmevajo med hojo po mačkovcih, ko se vračam domov s koncerta ali performansa, mi ob teh grafitih vedno znova dajejo neko notranje zadovoljstvo in potrditev, da se splača. Da vse, kar počnemo, ima smisel. Da je življenje večplastno, v »layerjih«.

Da smo si ljudje čudovito različni in kako pomembno je, da živimo v odprti družbi – v svobodi, ki dovoljuje ustvarjanje in izražanje v prav vseh teh plasteh, od visoke kulture do underground scene. In še pomembnejše: kako kultura zastane, ko je redno ne obiskujemo in nismo del dogajanja, in kako postane del (lastne) rešitve, ko jo.

Za en dan v Maribor: kje jesti, kje piti in kaj si ogledati

Katera je tista kavarna v Kranju, v kateri so domačini najpogosteje zasedite?

V središču Kranja živim in delujem, zato so njegove ulice, dvorišča, kavarne in galerije postali moj vsakdanji mikrokozmos – prostor, ki diha z menoj, z mojim delom in načinom, kako se gibljem skozi dan.

Rada imam kraje, kjer se delo in oddih prepletata, še posebno ker sem vpeta v dogajanje starega mestnega jedra. Kadar z lokalnimi akterji potrebujemo kratek sestanek, svež zrak ali bi radi zgolj odmislili e-pošto, se pogosto dobimo v Layerjevi hiši – ali preprosto v Lajerci.

Ta prostor s svojo subtilno distanco in hkrati prijazno odprtostjo, galerijskimi prostori, artističnim dvoriščem in kavarno ustvarja okolje, kjer se delo naravno zlije z oddihom. Ljubi so mi trenutki, ko še z mislimi pri obveznostih s kolesom prišibam tja, na hitro pozdravim, izvem za kak nov projekt, kaj postorim in ob tem uživam v dobri kavi.

Kulturna in umetnostna znamenitost, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov?

Smo lahko ljudje znamenitost, če nam nekdo pomeni ravno to? Martina v Mali galeriji! Izpuščene znamenitosti so manjši, na prvi pogled skriti, a dostopni prostori – v tem primeru galerija, kjer delujejo ljudje, ki svoje razumevanje umetnosti udejanjajo kontinuirano, z zavzetostjo. Naključen obisk in pogovor postaneta fragment tvojega notranjega mozaika. Ko nekdo živi principe umetnosti – povezovanje, kritično refleksijo, empatijo – in jih udejanja v kulturnem delu, je to navdih.

Takrat gre zares. Mala galerija se v mesto razlije vsako jesen, ko poteka Mednarodni likovni festival, ki ga vodi umetniška vodja Martina Marenčič. Tema letošnje edicije: erotika, umetnost hrepenenja. Festival bo od 2. oktobra 2025 za mesec dni napolnil Kranj s 14 festivalskimi prizorišči – od srednjeveških kleti in obrambnih stolpov do mestnih vitrin.

Martina Marenčič FOTO: osebni arhiv

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

Ivan, ki pravzaprav ni Ivan, ampak je bil to dedek Anžeta Skvarča. Anže pravi, da bi bil njegov dedek, če bi še živel, zelo ponosen, da ima sredi mesta svojo gostilno – seveda imenovano Pri Ivanu.

Njihova kuhinja je domača, tradicionalne slovenske jedi pa pripravljajo na sodoben način. Posebnost kuhinje je, da je (razen kruha) brez glutena, da uporabljajo lokalne sestavine, domače začimbe in kuhajo na odprtem ognju. Za vsakdanjo malico, če si zaželite kaj hitrega in ugodnega – pico, tortilje, bogat izbor solat in prilog –, pa domačini radi zaidemo tudi v Klubar.

Gostilna Ivan FOTO: Špela Ankele

Kje na mestnih ulicah najbolj zanimivo na površje pronica zgodovina mesta, kam se postaviti, ko želite videti v njegovo prihodnost?

Mene, kot prišlekinjo, ki tukaj živim šest let, vsak dan znova dve točki premakneta in spomnita, kako izjemen je ta prostor, poseljen že od neolitika. Prva je tam, kjer danes stoji cerkev sv. Kancijana. Na konglomeratnem pomolu in skali, na kateri leži celoten stari Kranj. Cerkve so pogosto zrasle na mestih starejših svetišč – tudi tukaj ni bilo drugače. Svetišče so imela na tem kraju že predkrščanska in tudi predslovanska ljudstva.

Druga točka: kanjon Kokre, tik pred vstopom v staro mestno jedro. Pogledaš čez most in se v nekaj korakih spustiš 30 metrov v globino – v drug svet. V tej zeleni divjini imam lahko malico, bosa stopim v naravo in se čez pol ure vrnem napolnjena. Med tema dvema točkama se vedno znova zavem, zakaj je mesto tu – neprekinjeno poseljeno že 6500 let. Prvi prebivalci so iskali varnost in vodo, in naselbina na skali je bila prav to. Danes pa nam ta prostor ponuja višjo kakovost bivanja, je biser za ljubitelje narave in zavarovano območje.

Kanjon Kokre FOTO: Igor Zaplatil