Bi bila Kofetarica tako slavna kot Mona Liza, če bi bila ukradena?

—

Freud je nekoč izjavil: »Včasih je cigara
samo cigara.« In skodelica kave je tudi
včasih samo skodelica kave – pri Kofetarici pa je, menim, več kot to.

—

Ženska – na pogled babica, oblečena v črnino, znak vdovstva – dviguje keramično skodelico, poslikano s cvetlicami. Deluje priljudno in hkrati skrivnostno. Iz njene kretnje razberemo tako nazdravljanje kot namen, da srkne iz skodelice. Gleda nas naravnost v oči. Izraz na njenem obrazu, prežet s subtilnostjo, je tako izmuzljiv kot pri Moni Lizi. Vabi k temu, da ga razvozlamo. Je v njenih očeh pričakovanje? Ocenjevanje? Gre le za kavo, ki nam jo je postregla, ali za globlji družbeni komentar?

To je Kofetarica (1888), ikonična slika Ivane Kobilce, ki jo danes najdemo v Narodni galeriji v Ljubljani. Ne gre le za portret, ampak je to delo, ki nas vabi k premisleku o kompleksnosti, ki jo slutimo v ozadju – morda celo v povezavi s kavo, ki je sicer ne vidimo. V času nastanka slike je bila namreč, vsaj v tem delu sveta, kjer je nastala, razkošje, implicirala je tako premožnost kot brezdelje prostega časa.

Kofetarica je po mojem mnenju zanimivejša od Mone Lize Leonarda da Vincija. V nadaljevanju bi rad pojasnil to svoje stališče – kot profesor umetnostne zgodovine, ki predava za Smithsonian, britansko Narodno galerijo in univerzo Yale.

Najprej pa Kofetarico spoznajmo. Prepričan sem namreč, da podobo prepoznate vsi, morda pa o njej ne veste veliko. Morda niste vedeli niti tega, da je bila njena avtorica v resnici slikarka svetovnega formata.

Iz Jančarjevega romana na grad Strmol

Ivana Kobilca (1861–1926) je bila prepoznavna slikarka realizma, umetnostnega sloga, ki ga povezujemo z 19. stoletjem. O njej sem pisal v svoji knjigi Brushed Aside: The Untold Story of Women in Art in jo uvrstil med največje umetnike, ne glede na spol. Rodila se je v Ljubljani, ko je bila ta del avstro-ogrskega imperija. Starši so bili premožni obrtniki s Homca pri Kamniku in so ji lahko omogočili takšno življenje, da se je že v mladosti naučila tekoče govoriti francosko in italijansko. Družinsko blaginjo je izkoristila na svoji poti v svet slikarstva, tako kot številne predmoderne umetnice – v ozadju zgodbe o uspehu skoraj vseh poklicnih umetnic, ki so delovale pred drugo polovico dvajsetega stoletja, najdemo udobno družinsko zaledje.

Mona Liza je zagotovo najbolj oblegana slika na planetu, v znameniti Louvre pritegne kakih deset milijonov obiskovalcev na leto. Ni pa bilo vedno tako: ko so jo ukradli, pred nekaj več kot stotimi leti, sprva sploh niso opazili, da je izginila. FOTO: Shutterstock

Delovala je znotraj umetniške smeri realizma – prevladujočega sloga, kot so ga poučevali na večjih evropskih umetniških akademijah – in dosegla mojstrstvo v žanru, ki so mu mestoma odrekali veljavo zaradi tradicionalizma. Umetnostna zgodovina je namreč nagnjena k temu, da povzdigne avantgardo, a Kobilca in drugi realisti so znotraj tega sloga dosegli neizpodbitno veščino. Realizmu je ostala zvesta tudi potem, ko so se slovenski umetnostni krogi v osemdesetih letih devetnajstega leta začeli obračati k impresionizmu.

Karierna pot jo je vodila daleč od Ljubljane, s pomembnimi postanki na Dunaju, v Parizu, Sarajevu, Münchnu in Berlinu. Bila je spoštovana članica francoskega Société Nationale des Beaux-Arts, ob smrti, leta 1926, slavljena kot »največja jugoslovanska slikarka«. Morda bi kdo ob tem rekel, da je poudarjanje dejstva, da je bila ženska, nepotrebno – in končal stavek s trditvijo, da je bila največja med vsemi. Pika.

V Louvru prvič razstava mode, Mona Liza bo šla na svoje

Obisk Narodne galerije v Ljubljani v obiskovalcu morda pusti najmočnejši vtis o tamkaj razstavljenih impresionistih – vendar Kofetarica vseeno ostaja najbolj znana mojstrovina, ki jo povezujemo s to ustanovo. Njena diskretna izjemnost je primerljiva z Mono Lizo – obe sliki pa odlikuje to, da nenehno vzbujata željo po proučevanju in navdihujeta razprave.

Izjemnost Kofetarice izvira iz varljivo preprostega motiva, v katerem se v globljih plasteh skrivajo zakodirana sporočila, morda razumljiva ljudem, ki so sliko gledali leta 1888, sodobnejši opazovalec pa za razbiranje potrebuje pomoč. Družbene implikacije tega, da so v tistem času neko osebo opisali kot kofetarico, bi pomenile specifičen družbeni položaj, užitek, brezdelje. Ženska na sliki morda na pogled deluje kot stara mama, a njen poznavalski pogled, rahli nasmešek in skodelica, ki jo s krožnička dviguje proti ustom, namigujejo, da tu ni bilo vse izgovorjeno – da gre za nekaj več kot le napitek.

Onkraj kulturnega simbolizma je Kofetarica tudi mojstrska študija barv, svetlobe in teksture. Podrobnosti, ki jim sledimo na sliki – sijaj keramične skodelice, dovršene gube črne obleke, subtilna igra senc in svetlobe na obrazu –, kažejo na izvrstne slikarske veščine. To delo ne izgublja svoje vrednosti in zanimivosti, ker je slikarki uspel portret, ki je tako intimen kot univerzalen, ujela je trenutek, ki je tako vsakdanji kot globok in pomemben.

Freud je nekoč izjavil: »Včasih je cigara samo cigara.« In skodelica kave je tudi včasih samo skodelica kave – na tej sliki pa je, menim, več kot to. Gre za delo, bogato z dodatnimi pomeni, podobno, kot je Freud opisoval sanje o cigari kot podobo, v ozadju katere najdemo falični simbolizem. Biti kofetarica v času, ko je bila slika ustvarjena, je pomenilo izobilje časa, hkrati pa toliko denarja, da si ta čas lahko namenil srkanju kave, čenčam – in ne opravljanju tistega, kar se je v tistem času od večine pričakovalo, da bodo počeli. V osemdesetih letih devetnajstega stoletja je to za žensko pomenilo vlogo matere in za moškega delo.

Peter Hribar, lastnik slike Kofetarica. FOTO: Leon Vidic

Kofetarica je starejša ženska, tako da ji prosti čas pritiče, hkrati pa deluje kot kakšna zapeljivka. Nas, opazovalce slike, gleda v oči, vabi, da se ji pri kavi pridružimo. Morda pa smo se ji že in si zlahka predstavljamo, kako sedimo nasproti, morda pri njej doma, verjetneje pa v kavarni – in smo kofetarji tudi sami.

Lahko pa bi bilo še nekaj. To je bil čas, ko je bilo med ljudmi izredno živo zanimanje za magično in paranormalno. Čas seans. Prerokovanje iz kavne usedline je bilo, podobno kot branje z dlani ali tarot, v domeni starejših žensk. Morda ženska na sliki sploh ne srka svoje kave, ampak je vzela vašo skodelico, izpraznjeno, in je pravkar iz usedline, ki se je nabrala na dnu, razbrala vašo usodo. Pozna vašo prihodnost in dvigne k vam pogled z zvitim nasmeškom. Vsekakor je v njenih očeh vedenje. Morda vas je ravno prebrala, na način, ki ga ne morete doumeti niti sami?

Morda ve, da je celo bolj zanimiva kot Mona Liza?

***

Leonardo da Vinci za seboj ni pustil veliko slik. Bil je zaposlen z drugimi rečmi: večino prihodkov je zaslužil kot vojaški inženir ali glasbenik. Bil je namreč eden najbolj izstopajočih izvajalcev, igral je na inštrument, ki je videti kot mešanica viole in kitare, imenovan lira da braccio. Veliko bolj kot umetnost sta ga zanimala človeško telo in znanost. Ustvaril je le nekaj portretov, o natančnem številu med umetnostnimi zgodovinarji razprava še poteka. Vsekakor je bilo slikanje zanj bolj hobi kot kariera.

Mona Liza je eden njegovih portretov iz zelo zgodnjega obdobja. Mlademu Leonardu jo je naročil očetov prijatelj, kot nekakšno uslugo – da se je mladenič malo zamotil, kajti talent je očitno imel. Prijatelj je bil poslovnež Francesco del Giocondo, naročilo pa se je nanašalo na njegovo mlado soprogo, Liso, iz ugledne toskanske družine Gherardini. Leonardo slike ni nikdar končal – kar ni bila izjema. Pogosto se je namreč pred koncem enega dela lotil drugega, najbrž pa je bil tudi sposoben intenzivne, a bolj kratkotrajne pozornosti. Poleg tega za sliko najverjetneje nikdar ni prejel plačila in jo je do konca življenja obravnaval kot nedokončano. Nosil pa jo je s seboj in tako je prišla tudi v Francijo, kjer je pod pokroviteljstvom tedanjega kralja Franca I. preživel zadnja leta življenja. Najnovejše forenzične analize pričajo, da je sliko večkrat predeloval, tako da podoba, kot jo poznamo zdaj, nima velike povezave s tem, kakšna je bila Lisa del Giocondo v resnici.

Ko je Leonardo umrl, je njegovo premoženje prešlo v last njegovega najljubšega asistenta Salaia, na koncu pa je francoski kralj sliko, skupaj z drugimi deli, odkupil za svojo zbirko. Mona Liza je bila Francu I. pri srcu in jo je imel v prostoru, imenovanem toilette. Danes to zveni, kot da je visela nad straniščem – in ta misel me prav zabava –, vendar je v resnici pomenilo, da je visela v njegovih zasebnih sobanah.

Mona Liza je postala najbolj znana slika na svetu zaradi dveh okoliščin – od katerih nobena ni povezana z njenim videzom. Prva je da Vincijev sloves – skupaj z Rafaelom in Michelangelom so bili najbolj občudovani med vsemi renesančnimi mojstri (dandanes pa predstavljajo tri četrtine Ninja želv:)). Zahvala za to gre predvsem človeku, ki mu pravimo boter umetnostne zgodovine, Giorgiu Vasariju. Omenjeno trojico je povzdignil v svojem delu Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov iz leta 1550. (Tudi sam sem napisal knjigo, ki je posvečena temu delu. Imenuje se Collector of Lives: Giorgio Vasari and the Invention of Art.) Vasarijeve umetnostne izbire in okus so izjemno vplivali na javno mnenje, posebno v anglosaškem svetu, potem ko je leta 1850 izšel in se močno razširil prevod omenjenega dela.

To je bil prvi dejavnik, ki je prispeval k Leonardovemu slovesu. Potem se je zgodilo še nekaj: leta 1911 so Mono Lizo ukradli (tema še ene moje knjige). O kraji so poročali vsi svetovni časopisi in pozornost javnosti je trajala skoraj dve leti, dokler se slika ni vrnila.

Še veliko koščkov bi lahko manjkalo, pa bi vedeli, kdo je na sliki: Mona Liza je eden najbolj prepoznavnih obrazov celotne zgodovine človeštva. FOTO: Shutterstock

Okrog Mone Lize se spleta tudi množica teorij zarote: da gre v resnici za Leonardov avtoportret v ženskih oblačilih, da vsebuje zakodirano skrivno sporočilo, da na njej najdemo egipčanske hieroglife in celo krokodila. Vse te teorije so trapaste in napačne. Mona Liza je najbolj znana slika na svetu, ker je Vasari iz njenega avtorja ustvaril kult – in ker je bila ukradena.

Sicer gre za zelo lep portret iz časa pozne renesanse – in nič več kot to. Ne gre niti za Leonardovo najboljše delo; če vprašate mene, bi na to mesto postavil Damo s hermelinom. Mona Liza je slavna, z zanimivo zgodovino, kot umetnina, ki je zamenjala več lastnikov in ohranjala kulturni vpliv več stoletij (ne nazadnje, napisal sem tudi knjigo, ki je posvečena samo tej eni sliki). Če pa pogledamo vsebino, tisto, kar je v resnici naslikano – o Moni Lizi ne moremo povedati zelo veliko. Je podoba brez posebne skrivnosti v ozadju. Ni simbolizma, ničesar, kar bi v resnici obširno interpretirali. Je lepa in mojstrsko izvedena, seveda. Vsebina pa ni posebej zanimiva.

To je, mislim, tudi razlog, zakaj se je okrog te slike spletlo toliko smešnih teorij zarote in čudaških idej. Ljudje sklepajo, da mora biti še nekaj več, kot je to, kar vidijo. Ampak ni. Njena lepota in njena pot v toku zgodovine, vplivnost, ki je posledica slave – vse to je dovolj zanimivo. V resnici ne potrebujemo nobenih transvestitskih krokodilov s hieroglifi.

Kar nas pripelje nazaj k izvornemu vprašanju tega zapisa. Je Kofetarica zanimivejša? Če upoštevamo samo vsebino, torej, kaj na sliki je – vsekakor. O njej lahko več razpravljamo, premlevamo, razmišljamo, debatiramo.

Kofetarica nas izziva k razmisleku o vsakdanjem. Kar deluje kot preprosto dejanje – ženska, ki pije kavo –, postane veliko več. Je hkrati individualna in tipska, simbol prostega časa, brezdelja, znak družbenega statusa, igralka v zgodbi, ki jo lahko le delno razvozlamo. Dvoumnost izraza na njenem obrazu, ujetega s tako pozornostjo umetnice, je vabilo k nenehnemu ugibanju.

Brez dvoma je Kofetarica eden velikih portretov zgodovine umetnosti. V njej je poleg očitnega subjekta ujeto še nekaj: bogastvo, ki sega onkraj poslikane površine, v zgodovino, navade, življenjske izraze ljudi. Kot Mona Liza nas pritegne, da pogledamo pobliže, razmislimo globlje in tuhtamo, kaj vse bi se lahko skrivalo v tem poznavalskem pogledu. A Kofetarica ima preprosto več »mesa na kosteh« kot Mona Liza.

Vpliv dela Ivane Kobilca sega onkraj slike kot take. Bila je med pionirkami na polju, ki so mu v velikanski večini vladali moški. V nasprotju s številnimi umetnicami svojega časa, ki so pogosto slikale tisto, kar je bilo znotraj »sprejemljivih« okvirov portretiranja, in prizore iz domačega okolja, se je umestila v veliko tradicijo evropskega slikarskega realizma. Kofetarica pa do današnjega dne ostaja delo, ki vabi in nagradi podrobnejše študije.

V svoji dnevni sobi bi imel raje Kofetarico. Če pa bi mi kdo ponudil Mono Lizo, bi vzel tudi to.

+++

Noah Charney, umetnostni zgodovinar in poznavalec kriminala v umetnosti. FOTO: Voranc Vogel

Dr. Noah Charney je umetnostni zgodovinar in avtor več kot dvajsetih knjig, prevedenih v več kot ducat jezikov, z nominacijo za Pulitzerjevo nagrado, ugledom pisca bestsellerjev in splošnim mnenjem, da je pravzaprav izumil akademsko področje, ki se ukvarja s kriminalom v umetnosti. Članke objavlja v Guardianu, Observerju, Washington Postu, sodeluje z BBC. Živi v Kamniku.