Največje versko svetišče na svetu, kamboški Angkor Vat, prav gotovo spada med znamenitosti, ki bi si jih bilo lepo ogledati zdaj, ko jih ne oblegajo trume ljudi. A ta privilegij je prepuščen kvečjemu domačinom, kakšnim tujim delavcem v Kambodži, sicer pa ta čas v velikanskem kompleksu templjev pri mestu Siem Reap kraljujejo vrtnarji, katerih naloga je iskanje ravnovesja med tamkajšnjim bujnim rastjem in skoraj tisočletnimi stavbami.
Še pred slabim letom si je bilo nemogoče predstavljati Angkor Vat v miru in tišini; v tem že leta niso mogli uživati niti tisti obiskovalci, ki so vstajali pred peto uro zjutraj, da so se lahko med templji sprehodili v vsaj malo manjši gneči in predvsem ujeli čarobne trenutke, ko si je mogoče pet stolpičev osrednjega templja ogledati v odsevu na jezerski gladini. To je kajpak tudi eden najbolj priljubljenih, v jeziku sodobnega popotnika instagramabilnih motivov iz te države v jugovzhodni Aziji z več kot 13 milijoni prebivalcev.
Kot Henri Mouhot
Obisk v letih 2019 in 2020. FOTO: Tang Chhin Sothy/AFP
Znameniti templji Angkor Vata so glavna turistična destinacija v Kambodži zadnja tri desetletja. Prav leta 1992 so svetišče iz 12. stoletja uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine. Leto pozneje so tam prešteli komaj 7650 obiskovalcev, deset let pozneje jih je bilo že več kot pol milijona. Že leta 2006, ko sem se drenjala v vrsti, je bilo že treba načrtovati obisk in vnaprej rezervirati kolo (kajti brez njega je območje težko obvladljivo), a številke so bile takrat še krepko pod milijonom obiskovalcev, mejo dveh milijonov so prešli leta 2013. Lani je Arheološki park Angkor, kakor se imenuje uradno, obiskalo nekaj manj kot 2,6 milijona ljudi, dobrih pet odstotkov več kot leto prej, prihodki od prodanih vstopnic so znašali skoraj sto milijonov evrov. Vstopnice za en dan stanejo 31 evrov, za tri dni 52 in za teden dni 61.
Števec letošnjih obiskovalcev na spletni strani podjetja Angkor Enterprise se je včeraj ustavil pri številu 399.227. V mesecih, ko je mednarodni promet tako rekoč zastal, je prišla le peščica gostov iz tujine; aprila so, denimo, našteli samo 650 obiskovalcev iz drugih držav, v povprečju okoli 20 na dan. To je bilo zanje pravzaprav izjemno doživetje, saj so imeli skoraj sami zase približno 160 hektarov veliko območje s približno 150 kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki, mnogimi preraslimi z bujnim tropskim rastjem.
Najprej hindujsko, nato budistično svetišče
Angkor Vat je največji in najbolje ohranjeni tempelj v tem delu Azije in hkrati edini, ki je vse od ustanovitve ohranil funkcijo svetišča – najprej hindujcev (posvečen je bil bogu Višnuju) in nato budistov. V velikanskem kompleksu, ki ga je dal zgraditi kmerski vladar Surjavarman II., je niz templjev, med njimi Angkor Vat, ki s petimi stolpi spominja na goro Meru, tam so slovite kamnite glave v Bajonu in seveda Ta Prom, ki so ga umetelno prerasle tropske ovijalke in je zaslovel s filmom Tomb Raider. Svetišče je zgled klasične kmerske arhitekture in hkrati simbol sodobne Kambodže. Upodobljen je na državni zastavi in je najbolj obiskana kamboška zgodovinska znamenitost.
Med redkimi tujci je bil v tistih dneh
Jared Cahners, ki živi in dela v Kambodži približno deset let. »Bil sem edini tujec, ki si je ogledal sončni vzhod,« se je čudil v pogovoru za časnik
South China Morning Post.
Vincent Prosper, ki je zaposlen v eni od nevladnih organizacij v glavnem mestu Phnom Penh, je občutek primerjal s tistimi ob odkritju tega svetovnega čudesa. »Ko sem bil popolnoma sam v Bakanu, na najvišji točki Angkor Vata, sem se počutil kot Henri Mouhot, francoski naravoslovec, ki je okoli leta 1860 odkril arheološko najdišče,« je opisal.
To ni delo za vsakogar, se strinjajo zaposleni in obiskovalci Angkor Vata. FOTO: AFP
Pred Mouhotom, ki je kmalu za tem odkritjem v Laosu umrl zaradi malarije, je bilo svetišče več sto let pozabljeno (čeravno nikoli povsem zapuščeno) in skrito v bujnem zelenju; ko ga je raziskovalec opazil, je vzneseno zapisal v svoj dnevnik: »To je veličastnejše od vsega, kar so nam pustili stari Grki ali Rimljani.« In tako je beseda o čudesu potovala proti zahodu, čeprav od tod ne prihaja (več) večina tujih obiskovalcev; daleč največ je Kitajcev, ki so jim lani prodali več kot 40 odstotkov vstopnic, za njimi so prebivalci bližnjih držav jugovzhodne Azije. Tudi v letošnji borni beri prevladujejo Kitajci.
Najnevarnejši poklic
Med tistimi, ki zaradi manj obiskovalcev najbrž lažje opravljajo svoje delo, so vrtnarji. Njihova glavna skrb pa niso rastline, temveč spomeniki v parku. Pazijo namreč, da mogočna tropska drevesa, ki so postala že tako rekoč sestavni del nekaterih templjev, ne uničijo kulturne dediščine. Prav zaradi velikanskih dreves, pravijo jim kar davitelji svetišča, je park še toliko bolj poseben in kaže, kako gre narava zlagoma svojo pot in (lahko) naposled povsem prekrije delo človeka.
Čeprav so drevesa velikanska, pa je delo vrtnarjev nadvse občutljivo. Če se rastline, ki najdejo pot tudi na najbolj nemogočih in težko dosegljivih delih stavb, preveč razbohotijo, je velika nevarnost, da bodo njihove korenine sčasoma zdrobile stene. »Če ne bomo ohranili templjev, jih naslednje generacije ne bodo mogle več videti,« je svoje poslanstvo v reportaži za
AFP, ki je zakrožila po svetovnih medijih, opisal
Chhoeurm Try iz ekipe 30 vrtnarjev, zaposlenih v parku.
Kakih trideset vrtnarjev dela v parku, a njihove spretnosti daleč presegajo samo vrtnarjenje. FOTO: AFP
Ti nindža vrtnarji, kakor so jih poimenovali, so postali v zadnjih letih še ena od zanimivosti v parku. Turisti, ki so imeli težave že pri vzpenjanju po ozkih in kot led gladkih visokih stopnicah, kakršne vodijo v osrednji tempelj (govorilo se je, da so to najstrašljivejše stopnice na svetu, dokler niso leta 2014 uredili nadomestnih), zadržujejo dih, ko opazujejo može, kako se vzpenjajo po dolgih lestvah in stolpičih templjev (najvišji ima 65 metrov) ter spretno odstranjujejo dele vej, listje in korenine.
Vse to počnejo bosi, njihov edini kos varovalne opreme je čelada, glavno orodje preproste vrtnarske škarje. Obiskovalcem se zdi njihovo početje ne le izredno nevarno, ampak morda tudi amatersko, toda uporaba vrvi in druge plezalne opreme ne pride v poštev, saj bi lahko poškodovali občutljivo zunanjščino stavb, zgrajenih iz blokov peščenjaka, postavljanje gradbenih odrov pa bi preprosto vzelo preveč časa.
V zadnjem času raziskujejo tudi druge možnosti, s katerimi bi omejili rast dreves, da vrtnarji ne bi bili več izpostavljeni tolikšnemu tveganju. Ena od njih je menda tekočina, s katero bi zavrli rast korenin, vendar jo še preizkušajo. Dotlej je poklic vrtnarja v svetišču Angkor eden najnevarnejših v Kambodži in najbrž na svetu.