Če ti ni všeč vreme, počakaj pet minut
V Irish pubu, ki je morda ostal od kratkotrajne britanske okupacije med drugo svetovno vojno, lahko sediš za zastekljenim razgledom na Tórshavn port, največje otoško, pa kljub temu majhno pristanišče. Dež tolče in veter piha, ker Ferski otoki so vetrovna dežela, nizko na nebu se hitro pomikajo oblaki, morje ziblje ribiške barke, nekje v ozadju se sliši Lyn Paul in skladba Sail the summer wings iz filma The Dove. Fant, še najstnik, pluje na jadrnici sam okoli sveta, dekle ga zvesto čaka v vsakem pristanišču. Besedilo pesmi je, kot bi bral o Ferskih otokih – posebnih in samih. Tukaj je samota neskončna.
Ferski otoki so kraj, kakršnega si iskal. Dobro skrit, njegove skrivnosti in posebnosti so namnožene kakor v mravljišču. To je kraj, kjer zeleni prostori ne izginjajo, kjer Joe iz Nigerije peče nenavadne ferske pice v leseni kolibi v Hvalvíku in Kristina iz Srbije streže v irski gostilni v Tórshavnu. Tu sta ljubka rožnata sladoledarska hišica na Kalsoyu in tečaj jadranja na deski v Tjørnoviku. Resnici na ljubo, od sladoleda in jadranja na deski obstajata dejansko le zaprta hišica in vabilo na plakatu.
Tukaj te, če premakneš kamen, še lahko doleti prekletstvo. Morda te opikajo ose, ki so v te mrzle kraje prišle kot slepe potnice v gradbenem materialu šele konec prejšnjega stoletja. Pred petdesetimi milijoni let so tod rasli kostanji, mango in orehi, potem so tektonski premiki postavili otoke na današnjo geografsko širino in vetrovni rekord 274 kilometrov na uro ni za nikogar več posebno presenečenje. Navsezadnje je na severu le še odprto morje proti Arktiki.
Na ladijski razbitini so v 18. stoletju pripotovale še podgane. Redke otoke jim je uspelo očuvati pred njimi. Podvodni predori in mostovi omogočajo lagodno potovanje, niso pa najboljša izbira za živalske migracijske tokove. Zajce so umetno naselili Norvežani. Nekdaj je tod živela vrsta pritlikavih pingvinov, a so jih iztrebili, ker so bili preveč zaupljivi. Kitolov je prebivalcem v ponos, napihnjene želodce kitov in tjulnjev so nekoč uporabljali kot boje za privez plovil. Ovc je več od okoli petdeset tisoč domačinov, izvirne so izginile, ko so iz sosednje Islandije uvozili vrsto z več mesa in volne. Obdržali pa so pri njih vzgojene ponije, krave, gosi in race. In morda ne boste verjeli, najbolj južni otok je v starih časih videl tudi turške vpade …
Stopnice k morju (Gásadalur)
Začeti je treba na otoku Vágar, kjer po odhodu z letališča stvari takoj postanejo precej odmaknjene. Na zahodu je kraj, Gásadalur je njegovo ime, v katerem silovit slap v islandski maniri pada čez visoke stene dol v mrzlo morje. Barvne hišice morda ducata ljudi so postavljene v nekakšno zeleno skledo in se ponašajo kot poslednje naselje, ki je na Ferskih otokih dobilo cestno povezavo. Šele leta 2003 so skozi visoko goro zvrtali surov tunel. Sploh vožnja skozi številne manjše predore na tem otočju je videti neresnično – kakor vožnja v središče Zemlje, kamni visijo s stropa, zdi se, da boš zdaj zdaj podrsal s stranico avtomobila po neobzidanih ostenjih v slabo razsvetljeni temi. Strašljivo.
Malo se je spremenilo v podeželskem življenju Gásadalurja od takrat, le stara pot, ki jo je čez goro prehodil poštar nekajkrat na teden, je zdaj turistični pohod. Toda nekdanji dostop do morja, do improviziranega priveza, je ostal. Ob navpični steni vodi skoraj vertikala: popolno konstruirane stopnice, tako strme, da je pametno sesti prav na vsako, težišče hodca je na njih tako ali tako pri tleh. Prepad na desni še poveča občutek hoje po piramidi kakšnega majevskega mesta. Tam je sicer kovinska cev, ki nadomešča ograjo, toda zaupati kamnu je veliko boljša izbira. Uradno je dostop zaprt, kar zaradi njegove divjosti ni slaba ideja. Pozabili so nanj, sem in tja se radovedni pustolovec še upa navzdol v žrelo skal in divjaškega vikinškega vodovja. Popoln uvod v fersko avanturo je to.
Mormoni (Mykines)
Mykines so tri barve. Skoraj kot pri Kieślowskem. Črna, modra in zelena, neskončno zelena. Strmi klifi, položni travniki in plošča morja. Barve se prelivajo druga v drugo in vse med njimi je boj. In sožitje. Zato si prišel. Zaradi boja in sožitja. In zaradi mormonov. Mykines je najlepša postaja mormonov na Ferskih otokih. Puffini ali slovensko mormoni (Fratercula arctica) so tisti prelepi morski ptiči s črno-belim perjem, ki v znamenitem oranžnem kljunu držijo ribo – svoj dnevni obrok. Toliko dokumentarcev so posneli o njih.
Odpraviš se iz pristanišča med hišami v vasi v nasprotno smer kot drugi turisti. Na severni klif, kamor prilezeš čez razkošno zelenilo travnikov, pognojeno z iztrebki morskih ptic – to je tisto sožitje, mar ne? Veter piha, ne piha – udriha, pa saj to si vedel in se opremil za to. Nekje v tišini tega vetra poiščeš svojo steno, sedeš na kamen in čakaš in vonjaš in gledaš spektakel. Spektakel za nos in oči. Na tisoče ptic se v dolgih belih trakovih vleče čez črne klife. Zgodba dobi še eno barvo. Cele kolonije so tu. Ni ti treba iskati mormonov. Oni najdejo tebe. Oni so povsod. Pri njih doma si.
Samota (Risin in Kellingin)
Črni klifi in zelene travnate planjave so še ena stvar, ki jih tukaj ni treba iskati, ker so povsod. Led je vulkanski bazalt izbrusil v neverjetne navpičnice in piramidaste vrhove. Pokrajina pooseblja samoto. Dobro, so bolj znane točke na otočju, kjer se običajno zbere nekaj turistov. Preostalo pa je velika praznina trave in skalnatih sten. Ure in dneve lahko hodiš po pastirskih poteh ali prek zelenih vesin, preskočiš potoke, tvoja družba ostanejo ovce. To je kraj za ljudi, utrujene od množic. Svetloba je neopisljiva, tudi kadar je meglena in mračna. Pregovor, ki ti ga pove pastir, je zgovoren: Če ti ni všeč vreme, počakaj pet minut. Severna svetloba se menja neprestano. Njena čistoča postavlja otočje v vlogo mednarodne filmske zvezde.
Nekega dne ustaviš avto nekje pod najvišjim vrhom, dan je ves sončen in mil, še veter piha prijazno, na počivališču ob cesti – sam si, seveda – sedeš na klopco, svet pred teboj je prazen in samoten, ogromen severni klif otoka Eysturoy je potegnjen globoko v morje in na njegovi konici, že v morju, sedita v večnem kamnu Risin in Kellingin. Legenda pravi, da sta velikana hotela potegniti Ferske otoke k Islandiji, pa se je gora, na katero je velikanka privezala vrv, razklala in s tem proceduro upočasnila ravno dovolj, da ju je dnevna svetloba spremenila v kamen. Vse malo spominja na zgodbe o trolih.
Orjaška (71 in 69 metrov) skalna samotnjaka sta sicer neštetokrat fotografiran prizor, toda večinoma iz oddaljene bližine, kot tvoj prijatelj rad reče daljavi. Zato je to tisti trenutek. Ko gledaš v osamelca, gledaš v praznino. Na sever, v morje proti tečaju. Fizično čutiš fersko samoto. Postajaš ta samota. Kot da si se zares vrnil domov.
Najbolj vetroven stadion na svetu (Eiði)
Leta 2000 so igrali Slovenci v Toftirju, majhni vasici čez zaliv nasproti Tórshavna, nogometno tekmo s Ferskimi otoki, tekmo z nogometnimi palčki – prijatelj iz Hoyvíka to poimenovanje priznava kot povsem verodostojno. Ferci so ribiči, to je dejstvo in na to so ponosni. Nogometni trening je le rekreacija po službi. Pa vendar ne pozabimo – nekoč so presenetili Grčijo v Atenah. Liga poteka tudi pozimi, več lepih stadionov je razsutih sem in tja po otočju. Denar na Ferskih otokih res ni problem.
Na poti po severnih vasicah Eysturoya, v kraju Eiði, je neki drug stadion, njegova limonadasta umetna trava je osamljen otok sredi ferskih barv klifov, travnikov in morja. Naravno okolje ga objema z vseh koncev. Ferci ga imenujejo najlepši stadion na Zemlji. To je seveda subjektivna ocena, vendar se z drugim presežnikom lahko ponaša brez konkurence – priznavajo mu položaj najbolj vetrovnega nogometnega igrišča na svetu. Osnovno navodilo igralcem velja: izogibajte se dolgim in močnim podajam, da ne boste žog pobirali v Atlantskem oceanu. Bodimo natančni, to pravilo je preteklost, ker je stadion opuščen. V vasi so zgradili manj vetrovno igrišče, staro ob morju pa je danes skladišče za bivalne prikolice, njegov uradni naziv je zveneč – Camping. Toda taborjenje na Ferskih otokih je zgodba za najbolj vztrajne in pogumne.
Kitolovska postaja (Við Air)
Samo tri so še ohranjene na svetu. Kitolovska postaja ob cesti, potegnjeni čez Streymoy, je kot slikarjevo platno. V njej so barve tako žive, kot da bi jih sanjal impresionist. Rjasto rdeča je prevladujoča, tista kot žerjavica oranžna in še patinasto zelena. Stare opuščene naprave bi bile odlična kulisa za snemanje hollywoodskega filma. Vendar barvi zavajata, skupaj s severno svetlobo sončnega dneva ustvarjata tako idiličen prizor, da ob njem pozabiš na krvavo zgodbo, odvijajočo se skozi dolga stoletja.
Sedem takšnih so imeli kitolovci na Ferskih otokih. Við Air je ostal kot muzej na prostem, priča pomembnega dela ferskega življenja. Kitolov zdaj poteka drugače, čeprav splošna miselnost še vedno podpira to nehumano dejavnost. Tradicija je včasih pač resna zadeva. Vendarle počasi izginja, saj ni več stvar preživetja. Edina vrsta kitov, ki jih kljub protestom še lovijo, so pilotni kiti, po ocenah poznavalcev res številni prebivalci Severnega Atlantika. Zadnjega orjaškega kita pa so leta 1984 izvlekli iz vode prav na omenjeni postaji. In s tem njeno zgodbo končali. Da bi se odpovedali dobremu obroku kitove maščobe, pripravljenemu z maslom, pa, kot zdaj kaže, še ne pride v poštev.
