Cikcakasta pot in 14 kapelic, eno od sedmih čudes Slovenije
Ko se s šentjurske strani pripeljemo v Šmarje pri Jelšah, se odpre pogled na lepo strnjeno središče naselja in sosednje griče, najbolj pa izstopa Kalvarija s cerkvijo sv. Roka na vrhu hriba. Cikcakasta pot s 14 kapelami, ki jo z obeh strani obdaja gozd, vodi do vrha, kjer je cerkev, ki je v notranjosti baročno-rokokojsko opremljena in privablja obiskovalce od blizu in daleč.
Tako je bilo že pred 270 leti, po koncu gradnje Kalvarije, katere idejni oče in vodja projekta je bil Matej Vrečar, takratni šmarski župnik, sicer rojen v Šentjanžu nad Štorami. Kot matematik in urar ter drugi najpremožnejši župnik na takratnem historičnem Štajerskem je močno pripomogel k današnji podobi Šmarij, naselju z okoli 1800 prebivalci. Pot trpljenja velja za najobsežnejši pasijonski kompleks v Sloveniji in se bolj kot kateri koli približuje ljudskemu čustvovanju.
O Mateju Vrečarju
Kot drugi najpremožnejši župnik na historičnem Štajerskem je imel sredstva, da se je lahko lotil gradnje kalvarije. Izdeloval je prenosne sončne ure iz medenine in jih po vsej Evropi prodajal tistim, ki so si jih lahko privoščili. Denar je nato vlagal v nakup nepremičnin in storitvenih dejavnosti. V Lembergu pri Sladki Gori je imel usnjarno, v Krajnčici pri Šentjurju oljarno ... Vse to so bile storitvene dejavnosti, ki so imele še večji donos. Kupoval je posesti, izdajal zadolžnice, ljudje so si pri njem izposojali denar. Na koncu je največ denarja prinašala prodaja vina, ker je imel velik vinograd. Šestega maja 1758, ko je umrl, so njegovo premoženje zapečatili in ga popisali ter ugotovili, da je bilo v kleteh še okoli 100.000 litrov vina, je povedala Vlasta Kramperšek Šuc.
Romar vidi le naslednji cilj
Ko se romar oziroma obiskovalec vzpenja med kapelicami, je pot urejena tako, da se vidi le naslednji cilj, in tako nima občutka, koliko je je še pred njim. Ureditev je, kot lahko preberemo, tako razporejena zato, da oblikuje nekakšno kuliso, podobno gledališču. In če se sprva tudi za popotnika s solidno kondicijo zdi enostavna, kmalu začuti strmi naklon, ki pa ga ob čudovitem pogledu na kapelice in razgledu na Šmarje hitro pozabi. Kalvarija seveda ni namenjena le vernikom, temveč vsem drugim, željnim kulture in baroka ali pa morda samo športnega izziva. Številni domačini se namreč po Kalvariji sprehodijo vsak dan.
Kalvarija je uvrščena med sedem čudes Slovenije, kakor radi poudarijo, tik pod njo pa so leta 2016 v nekdanjem gospodarskem poslopju župnišča odprli še Muzej baroka, ki sodi pod okrilje Knjižnice Šmarje pri Jelšah in daje zadnji košček mozaika k celotni zgodbi. A vrnimo se na njen začetek in k zanimivostim, ki jih je nanizala Vlasta Kramperšek Šuc, sicer koordinatorica kulturnih programov iz Knjižnice Šmarje pri Jelšah, med drugim pa tudi vodi po Muzeju baroka in Kalvariji.
Vse se je začelo s kugo
Po premagani kugi so v znamenje zahvale leta 1646 na vrhu Šmarij postavili cerkev sv. Roka, ki je zavetnik proti kužnim boleznim. Nekje sto let pozneje, ko je Matej Vrečar vodil župnijo, pa se je začel kot duhovnik spraševati, kako bi v Šmarje in na cerkev sv. Roka privabil več romarjev. »Bil je podkovan z idejami jezuitov, ki so bili izbrani red Marije Terezije, za ponoven vzpon katolištva v časih protireformacije. Takrat so se po Evropi množično gradile kalvarije, večinski pobudniki pa so bili jezuiti. Zelo so bile obiskane v časih baroka in razcveta habsburške monarhije. Bil je nekakšen čas 'obilja' med kugami, ko so si ljudje malce opomogli – osnovne potrebe ljudi so bile zadovoljene – in tako so želeli doživeti kaj novega. In ker so še vseeno živeli v revščini, so odhajali na romanja. V 18. stoletju se namreč v vsem življenju posameznika ni zgodilo kaj večjega kot en obisk kalvarije,« je povedala Vlasta Kramperšek Šuc.
Na podlagi vsega naštetega, znanja, ki ga je imel Vrečar, pa tudi financ se je po vzoru kalvarije iz Gradca, nad katero je bil v študentskih letih navdušen, lotil gradnje šmarske. Kalvarija je bila zgrajena med letoma 1743 in 1753, najprej šest kapel, ki se navezujejo na žalostno Mater Božjo in pet prizorov rožnega venca oziroma postaj Jezusovega trpljenja. Kapelice zunaj tega koncepta pot dopolnjujejo in ustvarjajo pripovedno celoto. Kot pravi sogovornica, je Vrečar vključeval pretežno lokalne zgodbe, verjetno prav zato, da v Šmarje pride čim več ljudi. Le dve leti po njegovi smrti (1760) so v Šmarju našteli 12.000 romarjev.
Kalvarija
Kalvarija so kapele s prizori Jezusovega trpljenja. To ni križev pot, ki ima 14 postaj, se je pa razvila iz nje. Kalvarije imajo poljubno število postaj, temeljiti morajo na žalostnem delu rožnega venca, druge pa se vključujejo. Na začetku novega tisočletja so se lotili obnove kapelic, doslej so bile gradbeno sanirane vse, do dokončne obnove je treba izdelati še kopije desetih kipov. Če bi originale vrnili nazaj v kapelice, bi ti dočakali še največ 50 let.
O sami gradnji Kalvarije in tistih časih krožijo različne zgodbe in eno bolj zanimivih je sogovornici nekoč zaupal neki gospod, ki je s svojo staro mamo v otroštvu hodil na Kalvarijo. »Ta mu je, da mu je pot hitreje minila, pripovedovala zgodbe. In ena od teh je govorila o tem, da je bila v letu, ko so zaključevali gradnjo, velika suša. Vode ni bilo, omet pa so zato mešali z vinom namesto z vodo.« Kot pri tem doda Vlasta Kramperšek Šuc, je morda v tej zgodbi celo zrno resnice. Prvič zato, ker je imel Vrečar veliko vinogradov in je prodajal vino, drugič zato, ker tisti, ki se spoznajo na materiale, povedo, da se vino veže celo bolje od vode.
Ena od zgodb govori o tem, da je bila v letu, ko so zaključevali gradnjo, velika suša. Vode ni bilo, omet pa so zato mešali z vinom namesto z vodo.
Domačini so se vrnili v Šmarje
V večini kapelic so postavljeni tudi leseni kipi – danes so v kapelicah kopije –, originali pa so na ogledu v Muzeju baroka. Kipi so namreč doživeli več slabih trenutkov, v 70. letih prejšnjega stoletja so bile kapelice odprte in od vseh pozabljene, nekdo pa je kipe pometal ven. Restavratorski center jih je zato leta 1984 umaknil v svoj depo. Nato sta se v začetku leta 2000 na pobudo Vrečarjeve ustanove in občine začela obnova kapelic in tudi izdelovanje kopij kipov. V Muzeju baroka tik pod Kalvarijo je danes 43 originalnih lesenih kipov, ki smiselno povezujejo celotno zgodbo. In kot je slikovito dejal takrat šmarski župan Jože Čakš, »so se domačini spet vrnili domov«.
Avtorica razstave Meta Hočevar, arhitektka, kostumografka in režiserka, je postavitev zasnovala tako, da so posamezni kipi izvzeti iz konteksta v kapelah, da bi lahko obiskovalci razumeli in dojeli njihovo umetniško razsežnost. Ko vstopimo v muzej, zlahka prepoznamo minimalizem postavitve in dejstvo, da kipi govorijo sami zase. V naravni velikosti človeka se obiskovalci iz oči v oči srečajo s kipi Jezusa, Marije, apostolov … v različnih situacijah oziroma postavitvah lahko začutijo Kristusovo trpljenje ... Prav zato, ker jih lahko vidijo tako od blizu, so precej bolj zgovorni, kot pa če si jih ogledujemo v kapelicah.
O njihovih ustvarjalcih je sicer znanega bolj malo, ob medsebojnem primerjanju pa so ugotovili, da jih je izdelovalo več mojstrskih rok v različnih časovnih obdobjih. Omogočajo vpogled v kiparsko ustvarjanje v sredini 18. stoletja. »Ko smo razmišljali o tem, kam bi kipe umestili, danes vemo, da imajo ti zgodbo samo tu v Šmarjah. Kjerkoli drugje bi bili le lepi kipi brez zgodbe. Tako pa skupaj s Kalvarijo in Vrečarjem pišejo edinstveno šmarsko zgodbo,« pove sogovornica.
Danes med kipi prirejajo tudi različne koncerte in druge dogodke, saj je akustika v prostoru zelo dobra. Prav tako kot koncertno prizorišče uporabljajo še atrij muzeja in cerkev sv. Roka. Prav poletje je čas, ko se v Šmarju začne pestro dogajanje.
Dvorec Jelšingrad, Lemberg z Rotovžem, kolesarske poti …
Kot so nam pojasnili na šmarskem turističnem informacijskem centru, si lahko poleg omenjenih ključnih in najbolj prepoznanih znamenitosti obiskovalec v občini ogleda tudi baročno Marijino cerkev na Sladki Gori in cerkvi Sv. Ane in Matere božje na Tinskem, ki skupaj tvorijo romarsko triado.
Največ gostov imajo v poletnem času od maja do septembra. V lanskem letu je bilo uradno nekje 10.000 prenočitev in 5000 posamičnih obiskovalcev, je pa verjetno število precej večje. V središču Šmarja je na ogled Šmarska vinska klet z lokalno vinoteko vinogradnikov, v neposredni bližini edinstvenega orientalskega dvorca Jelšingrad (ki je prav tako zelo izstopajoč in ga trenutno obnavljajo) nudijo doživetja na prostem. Za obiskovalce je zanimiva tudi Zeliščna kmetija Gorska roža, vrt z razgledom Čar vrta, Rafov rov …
Vreden obiska je še srednjeveški Lemberg z delavnicami in mestno hišo Rotovž. Poleti pripravljajo koncerte na različnih lokacijah, stand-up nastope ter druge dogodke. Doživetja so, kot pojasnjujejo na tamkajšnjem turističnem centru, namenjena družinam – te pa močno privlačijo urejene kolesarske poti, ki povezujejo turistično znamenite okoliške kraje.
