Dežela bronastih kipov junakov serije Kriva pota in pic na strehah

Ameriška zvezna država Nova Mehika leži na nadmorski višini 1600 metrov v pokrajini, ki jo opišejo kot visoka puščava.
Fotografija: Pogled na Albuquerque in zeleni pas ob reki Rio Grande, v daljavi se slutijo obrisi ugaslih vulkanov. FOTO: Anton Gradišek
Odpri galerijo
Pogled na Albuquerque in zeleni pas ob reki Rio Grande, v daljavi se slutijo obrisi ugaslih vulkanov. FOTO: Anton Gradišek

The land of enchantment, dežela, ki očara, pravijo Novi Mehiki, zvezni državi na jugozahodu ZDA. Čeprav ima tako kot Slovenija dobra dva milijona prebivalcev, je po površini petnajst­krat večja. Največje mesto Albuquerque je veliko za dobri dve Ljubljani, vendar po površini precej razpotegnjeno, saj ljudje tipično živijo v enodružinskih hišah z velikimi vrtovi.

Marsikdo se mesta spomni kot kraja, kamor sta umeščeni seriji Kriva pota (Breaking Bad) in Better Call Saul. Walt in Jesse, antijunaka prve, sta od nedavnega z bronastima kipoma ovekovečena v kongresnem centru, na pokvarjenega odvetnika Saula pa sem se spomnil vsakič, ko sem se peljal mimo velikih obcestnih plakatov, s katerih polizani možaki ponujajo storitve v odškodninskih tožbah zaradi prometnih nesreč: In a crash? Get cash! (Si imel nesrečo? Pokasiraj!) In ne, restavracije Los Pollos Hermanos, iz katere je Gus Frings vodil svoj narkokartel, ne boste mogli obiskati. Lahko pa najdete hišo, v kateri je živel Walt – nekaj časa je bila prava romarska destinacija in družina, ki v njej živi, se je pogosto pritoževala, da so jim navdušenci nad serijo na streho metali pice, kar je znan prizor iz ene od epizod.

Ni pametno zalivati zelenice

Albuquerque leži na nadmorski višini 1600 metrov v pokrajini, ki jo opišejo kot visoka puščava. Padavin je malo, poletja so zmerno vroča, pozimi občasno zapade tudi nekaj centimetrov snega, ki pa se ne obdrži dolgo. Čeprav skozi mesto počasi vijuga Rio Grande, velika reka (pa bi rekel, da ima Sava okrog Ljubljane že večji pretok), je z vodo treba varčevati.

Reka Rio Grande počasi vijuga skozi ravnino mimo mesta Albuquerque FOTO: Anton Gradišek
Reka Rio Grande počasi vijuga skozi ravnino mimo mesta Albuquerque FOTO: Anton Gradišek

Kolega mi razloži, da je račun za vodo sestavljen nekako takole. Pozimi je tarifa fiksna, poleti pa upravnik vodovoda tvojo mesečno porabo primerja s povprečjem tiste pozimi. Če je bistveno višja, sklepa, da zalivaš zelenico pred hišo. Potem cena progresivno narašča s količino porabljene vode. Pristop deluje. Le pred redkimi hišami sem še zasledil zelene trate, večinoma so se meščani začeli odločati za rastline, ki so v tej pokrajini domače.

To so različne vrste puščavskih trav z globokimi koreninami, ki rastejo v visokih šopih, kadulja, agave in različne vrste kaktusov. Od bolj znanih je tu opuncija, ki dobro uspeva tudi na jadranski obali, tu ji pravijo bodeča hruška. Druga pogosta vrsta je cholla, razvejan stebričast in zelo bodičast kaktus, ki zraste do kakšnega metra in ima vzdevek kaktus medvedek (teddy bear cactus). Ne vem, kako so našli ta vzdevek, objel ga gotovo ne bi rad. Tistih znamenitih visokih kaktusov saguaro tu ni, so južneje v Arizoni in Mehiki.

Na marsikaterem vrtu opazim tablo Čebelam prijazen vrt. Američani nasploh radi pred hiše postavljajo table, ki izražajo različna mnenja, pa naj bo to podpora kandidatom na prihajajočih volit­vah, komentar na politično temo (na primer: »V tej hiši verjamemo v znanost in smo prijazni drug do drugega«) ali pa ozaveščajo o kakšnem projektu, kot je ta s čebelami.

Američani radi pred hiše postavljajo table, ki izražajo različna mnenja. FOTO: Anton Gradišek
Američani radi pred hiše postavljajo table, ki izražajo različna mnenja. FOTO: Anton Gradišek

V Ameriki je pogosta praksa, da imajo ptičje krmilnice obešene vse leto. Ptiči tu so drugačni kot pri nas – razen škorcev in domačih vrabcev, ki so jih v Ameriko prinesli evropski naseljenci, menda zato, da bi se počutili bolj domače. Opazim modro šojo, majhnega detla, vsaj dve vrsti ščinkavcev, eni so živo rumeni, drugi pa rožnati, in celo nekaj kolibrijev. Za te skrbijo s posebnimi krmilnicami, iz katerih srkajo koncentrirano sladko vodo. Najbolj pa me navduši cestni dirkač, ki se neki dan sprehodi mimo hiše. Stečem za njim, da bi ga fotografiral, pa mi uide. Verjetno je navajen bežati pred kojotom, kot tisti v klasični risanki.

Burrito, chimichanga, tacos ...

Ker smo v Novi Mehiki, ima hrana seveda močan mehiški pečat. V majhni restavraciji, kamor pogosto zahajajo moji kolegi, delata Marc in njegov oče Jesus. Z Marcom najprej poklepetava o njegovem velikanskem terencu, ki je parkiran spredaj. Kupil je rabljenega in ga potem predelal, da se kar sveti. In seveda ga uporab­lja tudi za vožnjo čez drn in strn, nima ga le zato, ker so Američani nori na velike avtomobile.

Med grizljanjem nacho čipsa s salso razmišljam, kaj bom jedel. Težka izbira, vse je videti dobro. Mehiške klasike, kot so burrito, chimichanga, tacos ali enchillada, poznamo tudi doma. Potem so tu še tamales, jed iz koruze, mesa in drugih nadevov, zavita v liste koruznih storžev, in sopapillas, ki me še najbolj spominjajo na flancate, jemo pa jih tako, da jih oblijemo z medom. »Veš kaj, Marc, kar ti mi nekaj predlagaj!« Hitro se dogovoriva. Koruzna ali pšenična tortilja? Govedina, piščanec ali svinjina? In seveda najpomembnejše vprašanje v teh koncih, rdeči ali zeleni chile? To sta dve vrsti pekoče omake iz lokalne paprike in del skoraj vsakega obroka. Morda mi je zeleni nekoliko bolj všeč. Ne vem, kako se je imenovala jed, ki sem jo dobil, ampak bila je odlična. Poleg zgoraj omenjenih sestavin so zraven običajno solata, fižol in omaka iz avokada, guacamole. In ameriška klasika, velik kozarec kokakole z ogromno ledu.

Na marsikaterem vrtu so posajeni kaktusi. FOTO: Anton Gradišek
Na marsikaterem vrtu so posajeni kaktusi. FOTO: Anton Gradišek

Čiliji so res povsod. Še za dekoracijo jih uporabljajo, pred marsikatero hišo ob vhodu visijo venci rdečih čilijev. Če sem prej pisal o vrtovih, se ustavimo še pri hišah. Tradicionalna arhitektura v teh krajih temelji na slogu, v katerem so tukajšnji Indijanci še v predkolumbovskih časih gradili svoja bivališča, pueble. Tehnika se imenuje adobe, gre za gradnjo iz opek iz slame in blata, vse skupaj pa je ometano še z nekaj plastmi blata. To da hiši mehko rjavkasto barvo, mehke pa so tudi oblike, vsi robovi nekoliko zaobljeni. Streha je ravna, s prečnimi tramovi in kritino zgoraj, zgornji deli tramov pa štrlijo iz same strukture. Veseli me, da tudi nove hiše vsaj na videz posnemajo tradicionalni slog, čeravno verjetno uporabljajo sodobnejše materiale. Živih barv je malo, menda močno puščavsko sonce tako ali tako poskrbi, da je vse slej ko prej rjavkasto.

Če je gora, gremo gor

Vzhodno od mesta se vzpenja mogočna gora Sandia, dolg greben, ki se začne nekje tam, kjer se Skalno gorovje konča. Sandia je španski izraz za lubenico in navdih za to ime postane jasen, ko granitni masiv v večernih sončnih žarkih zažari v rdečih in rožnatih barvah. Najvišji vrh je Sandia Crest, doseže kar 3255 metrov. Nanj se lahko pripeljemo z nihalno žičnico, ki je bila svojčas rekorderka po dolžini jeklenic, ali pa po vzhodni strani z avtomobilom.

Mogočne granitne stene grebena Sandia FOTO: Anton Gradišek
Mogočne granitne stene grebena Sandia FOTO: Anton Gradišek
Ampak seveda se v dobri domači maniri (če je tu gora, bomo splezali gor) odločim za vzpon peš. Oborožen s pohodnimi palicami začnem ob sončnem vzhodu okrog sedmih. Z urejenega parkirišča nekje na 2000 metrih me tabla usmeri na pot. Markacij nimajo, ampak pot je tako jasna, da se res ne moreš izgubiti. Vsake toliko je ob njej kakšen kamnit možic, kar povsem zadostuje za orientacijo. Z višino se rastlinstvo spreminja. Na začetku se vzpen­jam skozi puščavsko pokrajino in pazim, da po nesreči ne brcnem kakšnega kaktusa, ti rastejo čisto ob poti. Vmes so še šopi trave in nizko grmičevje, nekoliko višje uspeva brin.

Nad 2500 metrih kaktusov ne zasledim več, zamenjajo jih borovci, še višje pa gozd iz smrek in jelk ter trepetlike. Slednje se bodo te dni obarvale rumeno, preden odvržejo listje. Med potjo imam ves čas v mislih, da moram paziti na klopotače, čeprav je vsaj zjutraj zanje verjetno še prehladno. V nahrbtniku je komplet za prvo pomoč ob kačjem ugrizu, ki mi ga je posodil kolega, v plastičnem etuiju britvica, jodova tinktura za razkužilo, vrvica za upočasnitev pretoka krvi in navodila, kako se točno vse te stvari uporabljajo ... A mi jih na srečo ni bilo treba. Kač ni bilo na spregled. Menda so tod tudi pume in medvedi, a ne grizliji, ampak tisti črni, ki so precej manjši in veljajo za strahopetce. Je pa pot tako obljudena, da so edine živali poleg ptic in žuželk le veverice in majhni črni kuščarji.

Vsake toliko s katerim od sopohodnikov izmenjam nekaj besed. Prehitim par, ki se je v Novo Mehiko preselil iz Filadelfije. On ima v roki umetelno zakrivljeno leseno palico. Doma jo je sam oblikoval iz veje drevesa, ko sta prodala hišo, jo je pa odrezal in spoliral. Dohitita me oče in sin. Fant šteje kakšnih deset let in položnejše odseke kar preteče. »Prvič gre gor,« pravi oče, »ampak je v tekaškem krožku in sem mu rekel, naj kar teče, ga bom že dohitel.« Pot sicer ni strma, je pa dolga in zavita. Na eni od serpentin uberem bližnjico in ju pustim zadaj. Malo više pot postane zahtevnejša in prečka kamnite podore. Ni tako kot na meliščih v Alpah, tu so graniti in skale so večje.

Jezik, ki ga ni mogoče razvozlati

Nad mano se bočijo visoke stene, ki so zanimive tudi za plezalce. Naproti prideta fant in dekle z nahrbtnikoma s plezalno opremo, parkirala sta zgoraj in bosta danes preplezala nekaj smeri. Nekje na tem odseku me ujame Nick, študent fizioterapije, ki namerava po diplomi študirati še medicino. Pove mi, da je pripadnik plemena Navaho in da se bo po šolanju zagotovo vrnil domov, saj v rezervatu potrebujejo zdravnike. Pripravlja se na gorski tek, med katerim bodo premagali 50 kilometrov in se povzpeli na Mount Taylor, ki se nahaja dobro uro vožnje iz Albuquerqueja.

Dobro jutro! Ker me še precej muči časovna razlika, se že navsezgodaj podam na sprehod po soseski. FOTO: Anton Gradišek
Dobro jutro! Ker me še precej muči časovna razlika, se že navsezgodaj podam na sprehod po soseski. FOTO: Anton Gradišek

Gora je ugasli vulkan in sveta gora Navahov, kar ga še dodatno motivira. Nauči me nekaj besed v njihovem jeziku, ki je znan po tem, da je izredno kompleksen. Med drugo svetovno vojno so Navahe zaposlovali kot šifrante in njihovega jezika nasprotniki niso nikoli razvozlali. Nekaj časa z Nickom držim korak, potem ga spustim naprej. Sem vendarle že na 3000 metrih, nad višino Triglava, in zrak postaja redkejši. Srečam še Joeja, ki mi pove, da se pogosto odpravi na goro, ampak najraje pozimi, ko so skalni podori prekriti s snegom in gre z derezicami hitreje.

V kakšnih treh urah pridem na vrh. Odpre se mi razgled daleč naokrog. Pod sabo vidim Albuquerque in zeleni pas ob Riu Grande. Dežela je suha, le ob reki nekaj sto metrov na vsako stran raste poplavni gozd. V daljavi se pne nekaj ugaslih vulkanov. Ob Riu Grande poteka tektonska prelomnica in vulkani so še pred nekaj tisoč leti bruhali lavo, ki jo zdaj opazimo kot črne packe na peščeno rjavi pokrajini.

Preberite še:

Komentarji: