Med radgonskimi vrelci življenja
Stavešinci, Ivanjševci, Očeslavci in drugi kraji v Ščavniški dolini so precej odmaknjeni, mirni in tujcem neznani. V nasprotju s temi vasmi so Radenci na drugi strani Radgonsko-Kapelskih goric kljub svoji v zadnjih letih zbledeli slavi kraj, znan po Evropi in širše po zdravilišču in mineralni vodi Radenska. A če bi mlad dunajski študent medicine Karl Henn davnega leta 1833 na svoji poti na počitnice v Ljutomer kočijaža namesto skozi (takrat prav tako nepomembne in majhne) Radence napotil skozi Spodnjo Ščavnico in po Ščavniški dolini, bi bilo zdaj stanje razvitosti morda obrnjeno. Letos je tam vendarle nastal zanimiv turistični produkt: Pot med ragonskimi vrelci življenja.
Karla Henna je namreč na poti skozi Radence kočijaž opomnil na sikanje in bobnenje »buble« na travniku nedaleč od ceste in pozneje je radovedni medicinec ugotovil, da tam ob sikanju in piskanju plinov izvira slatina, mineralna voda, ki so jo takrat za pitje uporabljali samo domačini. Poznejši razvoj dogodkov, ki je bil posledica Hennove podjetnosti in zagnanosti, je sloves radenskih slatin ponesel daleč po Evropi in poskrbel, da so Radenci postali razvit in privlačen turistični kraj.
Če bi ga takrat kočijaž peljal po Ščavniški dolini, Hennu do ene od številnih tamkajšnjih bubel ne bi bilo treba stopiti niti s ceste – v Stavešincih bi jo, če bi bilo dovolj moče po dežju, lahko slišal kar v obcestnem jarku. Dogodki bi se morda razvijali drugače in bi zdaj po Evropi poznali Stavešince ali bližnje Ivanjševce, Radenci pa bi bili odmaknjena, mirna in tujcem neznana obmurska vasica.
Radenska bi morda bila ivanjševska
Ščavniška dolina je namreč veliko bolj bogata z naravnimi slatinskimi izviri in oddušniki ogljikovega dioksida – mofetami – kot okolica Radencev in tako je torej samo naključje poskrbelo, da so tukajšnji kraji s tega vidika ostali prezrti. Hennova bubla v Radencih in tista, ki bi jo utegnil slišati v obcestnem jarku v Stavešincih, sicer nista povsem enaka naravna pojava; v Radencih se je Henn srečal z močnim naravnim izvirom mineralne vode, s katero je verjetno izhajal tudi naravni plin ogljikov dioksid in poskrbel za sikanje in »bublanje«, v Stavešincih pa je v obcestnem jarku suha mofeta, kjer iz globin zemlje izhaja samo hladen ogljikov dioksid, bublanje se sliši le, kadar stoji v jarku padavinska voda. Toda nedaleč od teh suhih mofet so bili že v Hennovih časih tudi slatinski izviri, podobni in enakovredni radenskim, in če bi se pred slabimi dvesto leti obrnilo drugače, bi morda mineralni vodi Slovenci danes po domače rekli ivanjševska, ne radenska.
A zgodovine se ne da spremeniti, mineralni vodi pri nas pravimo in bomo pravili radenska in zdravilišče bo ostalo v Radencih. Toda številni slatinski vrelci, še bolj pa mofete kot sorazmerno redek geološki pojav so v teh odmaknjenih krajih posejani tako na gosto, da so nekateri v njih že pred desetletji videli razvojni potencial. Ne sicer slatinarskega ali zdraviliškega, temveč turističnega. Zato so se vrelci, od katerih jih je veliko že od nekdaj urejenih tako, da si je pri njih mogoče brezplačno nalivati povsem naravno mineralno vodo, že večkrat pojavljali v različnih občinskih razvojnih načrtih, letos pa je iz tega po nekaj letih obnov in vlaganja končno nastal zanimiv turistični produkt, poimenovan Pot med ragonskimi vrelci življenja.
Peš, s kolesom ali avtomobilom
V virtualnem svetu boste za zdaj zemljevid ali opis poti zaman iskali, ker zaradi tehničnih težav spletna objava zamuja, v naravi pa je že vse urejeno in dobro označeno, da se radovedneži že lahko odpravijo na približno trideset kilometrov dolgo popotovanje in spoznavanje geoloških posebnosti Radgonskih goric in Ščavniške doline, primerno tako za kolesarje kot pešce, tisti z manj časa ali volje pa se lahko naokoli podajo kar z avtomobilom.
Če krenete iz Gornje Radgone, boste do prve postojanke morali skozi Norički Vrh in Police. V Policah je, sicer na zasebnem zemljišču, a popotnikom dostopen izvir Polička slatina, ki ga geologi prištevajo tudi med mofete, torej oddušnike ogljikovega dioksida. Iz Polic se spustite v Ščavniško dolino med Lastomerci in Spodnjo Ščavnico in sledite cestnim oznakam, ki pripeljejo do Kraljeve slatine na obrobju Spodnje Ščavnice. Pot vas nato skozi Lastomerce in Radvence vodi do Radvenske slatine, četrta postojanka je Lokavska slatina v Lokavcih v bližini Negove, potem pa prispete do dveh izvirov, ki sta si zelo blizu in od katerih je eden v času pred prvo svetovno vojno že imel zametke industrijske rabe. Ivanjševski vrelec je manjši, Ivanjševska slatina pa večji, bolje urejen in z več prostora za postanek.
Ivanjševska slatina je nekoč celo predstavljala konkurenco razvijajoči se slatinarski dejavnosti v Radencih, vodo iz tega izvira so lastniki polnili v kleti bližnje hiše in jo uporabljali v svoji gostilni, presežke pa prodajali v mesta, tudi v Gradec. Da bi se znebili konkurence, so lastniki polnilnice v Radencih sčasoma vrelec odkupili in ga zapustili. Od takrat je curek slatine pod lepo obnovljenim paviljonom na voljo vsem in zaradi prijetnega okusa si jo pride natočit marsikdo.
Bubla v obcestnem jarku
Iz Ivanjševcev pelje pot naprej proti Stavešincem, kjer je v Strmcu dobesedno v obcestnem jarku ena od enajstih večjih in manjših mofet, druge so v ožji okolici in na bližnjem travniku. Prav te mofete so bile v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih predmet proučevanj in raziskovanj številnih strokovnjakov, predvsem geologov in biologov, o njih so bili napisani številni strokovni članki, tudi nekaj magisterijev in doktoratov.
Tukajšnjim mofetam in mofetam kot zanimivemu in redkemu geološkemu pojavu je posvečena tudi nedavno odprta stalna razstava v negovskem gradu, kjer se lahko popotniki, ki si želijo vsaj na poljudni ravni poglobiti svoje znanje o mofetah, mimogrede ustavijo z manjšim ovinkom z začrtane poti. Razstavo, ki med drugim opozarja na nevarnost mofet zaradi zadušljivosti ogljikovega dioksida, sta pripravila Nina Rman z Geološkega inštituta in strokovnjak za fiziologijo rastlin z Biotehniške fakultete v Ljubljani Dominik Vodnik.
Pot se potem nadaljuje do Stavešincev, kjer je ob cesti še en urejen slatinski izvir, Stavešinska slatina. Naslednja postojanka je Očeslavska slatina v Očeslavcih, potem pa se vrnete do Stavešincev in zavijete v hrib do Stavešinskega Vrha. Tam vas bodo oznake popeljale do zadnje postaje poti, do mofete Slepica ali Stavešinske slatine, kot jo tudi imenujejo domačini. Od tod nadaljujete prek Ptujske Ceste, skozi Orehovce in Črešnjevce nazaj v Gornjo Radgono.
Ob vseh izvirih in mofetah so pojasnjevalne table, smeri so označene z zelenimi kažipoti, ob večini izvirov so tudi mize in klopi za oddih in uživanje v naravi. Veselo na pot torej, vendar ob mofetah previdno, še posebno če ni vetra, ki bi prezračil plast plina pri tleh.
