Po peklenskih stopnicah do podvodnih nebes
S kajakom 700 metrov pod površjem po potopljenih rovih mežiškega rudnika Doživetje je petzvezdično tudi zato, ker so vodniki nekdanji rudarji.
Odpri galerijo
Voda je zalila rudnik, ko so ob zaprtju ustavili vodne črpalke. Foto Tomo Jeseničnik
»Pojdite in raziskujte; levo, desno, kamor želite!« je velel vodnik Marko Kuzman skupini obiskovalcev, ko so 700 metrov globoko v nedrjih najvišje koroške gore Pece sedli v kajake in prijeli za vesla. Nihče ni takoj odplul po potopljenih rudniških rovih, saj so bili prepričani, da se Kuzman, nekdanji rudar, šali.
Ko jih je pomiril, da se na poti ne bodo izgubili in da jih bo ves čas imel na očeh, čeprav ne bodo imeli tega občutka, so se čolni drug za drugim razgubili po potopljenem labirintu nekdanjega rudnika svinca in cinka v Mežici. »Šele ko sedejo v čolne, se umirijo in začnejo uživati,« je povedal Marko Kuzman o podzemni pustolovščini, ki jo je Slovenska turistična organizacija uvrstila med petzvezdična doživetja.
Kako tudi ne, ko pa je razburljiva že pot do vodnega rova. Najprej so morali pred muzejsko stavbo na Glančniku sesti v rudarski vlak, prav takšen, kot je nekoč vozil rudarje na delo v jamo. Za turiste ga niso naredili prav nič bolj udobnega ali prostornega. Med vožnjo po Glančnikovem rovu dobre tri kilometre v notranjost gore ves čas ropota in zdi se, še posebej na ovinkih, da vlak neznansko drvi, čeprav v resnici vozi le deset kilometrov na uro.
Na približno polovici poti med Mežico in Črno na Koroškem se je vlak ustavil in obiskovalci so morali peš do vpadnika Union. To je čas, ki ga vodnik izkoristi, da pove kaj o zgodovini rudnika ter da obiskovalce v predgorju Pece, pod Šumahovim vrhom, pripravi na naslednji podvig: do vodnega rova, dobrih devetdeset metrov v globino, morajo premagati 300 železnih stopnic pod kotom 43 stopinj. »Nataknite si rokavice,« je ukazal vodnik, a vsi niso čutili potrebe, da bi ga ubogali. »Jaz jih ne potrebujem,« se je oglasil nekdo iz skupine. »Vztrajam,« je bil odločen Marko.
Skupina, v kateri je lahko največ deset obiskovalcev, je drug za drugim stopala po stopnicah v črno globino in se oprijemala vlažne rjaste ograje. »Ko smo za turiste pripravljali klasičen program ogleda rudnika, smo očistili vse poti. Pozneje ko smo snovali kolesarjenje po opuščenih rovih, smo v okolico posegali že veliko manj. Pri kajaku pa smo se trudili, da je okolica čim bolj avtentična, zato tu in tam vonjate gnil les in se dotikate rjaste ograje,« je razložil vodnik.
Na 11. obzorju so se obiskovalci ustavili v garderobi, si oblekli neoprenske hlače s škornji in rešilne jopiče ter tako opremljeni nadaljevali spust po stopnicah. »Na 12. obzorju stopimo na podest, kjer doživijo naslednje presenečenje: voda je tako kristalno čista, da nihče ne opazi, da smo že pri njej,« je povedal Marko.
Obiskovalci so počasi drug za drugim stopali vanjo. »Deset stopinj ima. Dve več kot zrak,« je opozoril vodnik in odvezal čolne. »Nič ne skrbite, čolni so vzdržljivi. Ne bodo se razbili, četudi kam treščite,« je zagotavljal, medtem ko so jih proti toku za seboj peš vlekli kakšnih 400 metrov. Nato se je podvodna pustolovščina, ki traja uro in pol, zares začela. Pred njimi so se odpirala velika podvodna jezera, ozek rov, skozi katerega ni mogoče veslati, ampak so si morali pomagati z rokami, celo slap, ki je glasen in je vzbujal strahospoštovanje, a je visok komaj kakšnih trideset centimetrov.
Kristalno čista voda, ki je pitna, je najgloblje dele rudnika do vodnega rova, po katerem danes prosto izteka, zalila, ko so ob zaprtju izklopili vodne črpalke. Iz jame so na leto prečrpale kar 19 milijonov kubičnih metrov vode. »Rudarji, ki so z njo imeli same težave, so ji rekli 'frdamana' voda,« je opozoril Kuzman. Ocenjevali so, da se bo jama ob izklopu črpalk počasi napolnila z vodo, a napovedi so se razlikovale. »Sprejemali smo celo stave. Dobil jo je nekdanji tehnični vodja, ki je edini izračunal, da bo voda od najglobljega 23. obzorja do 12. obzorja, med katerima je 156 metrov višinske razlike, zalila jamo v 120 dneh. Vsak dan je narasla za en meter,« se spominjajo v mežiškem rudniku.
Enkrat na mesec še vedno jemljejo vzorce vode in jih dajejo v analizo. Tako so tudi prišli do ideje, da bi jo ponudili na ogled turistom. »Ob jemanju vzorcev smo v njej brodili, oblečeni v neopren. Pomislili smo, da bi bilo lepo, če bi se po njej zapeljali s čolnom,« je povedal Kuzman.
Ob vrnitvi iz jame je vsem obiskovalcem jasno, zakaj so jih vodniki opozorili, naj s seboj v jamo prinesejo rezervna oblačila. V garderobi, kjer odložijo neopren, pridejo še kako prav. Ker smo ugotovili, da je bilo vračanje po stopnicah navzgor za obiskovalce prenaporno, se iz jame vračamo po desetem obzorju iz Uniorja proti Moringu.
Med približno kilometer dolgo hojo po ravnini Kuzman ves čas odgovarja na vprašanja. Skupina je presenečena, ko se kar naenkrat znajde v tako imenovali klicalni sobi in ob podatku, da so na poti navzgor premagali trideset višinskih metrov. Klicalna soba, v kateri so nekoč rudarje razporejali na delovišča, je že dolgo prostor za koncerte, prireditve, celo kulinarične dogodke. Sprejme 110 ljudi.
Kar dve toni in pol razstreliva in deset tisoč vžigalnikov pa so rudarji nekoč hranili v skladišču razstreliva ali »pulfr kamri«, ki danes služi kot prostor, v katerem si kajakaši ob koncu ogleda privoščijo malico s turistične kmetije Kajžar. V Podzemlju Pece obiskovalcev nihče ne priganja, naj hitreje stopijo, čim prej pojedo, nehajo fotografirati ali spraševati vodnike.
Doživetje je petzvezdično tudi zato, ker so vodniki nekdanji rudarji. »Bili smo popolni laiki. Obiskali smo več rudnikov po Evropi, da bi si ogledali, kako turiste vodijo tam,« se spominja Alojz Lupša iz muzeja, ki ga vodi Suzana Fajmut, geologinja, ki je na rudnik obesila ključavnico in s sodelavci zasnovala rudarski muzej.
Klasičen ogled rudnika so ponudili leta 1997, pet let pozneje pa so mu dodali kolesarjenje po opuščenih rovih. Zadnja pridobitev je kolesarska proga za najbolj izkušene gorske kolesarje Black hole trail, ki ji ni para ne doma ne po svetu. Anej Štrucl, gorski kolesarski zanesenjak, jo je z ekipo sodelavcev urejal dva meseca in pol po osem ur na dan. Na progi sta dva strma spusta, po katerih ne moreš s kolesom. Opremljena sta z jeklenico in karabinom za kolo, kolesar pa se mora v globino spustiti po lestvi.
Ko jih je pomiril, da se na poti ne bodo izgubili in da jih bo ves čas imel na očeh, čeprav ne bodo imeli tega občutka, so se čolni drug za drugim razgubili po potopljenem labirintu nekdanjega rudnika svinca in cinka v Mežici. »Šele ko sedejo v čolne, se umirijo in začnejo uživati,« je povedal Marko Kuzman o podzemni pustolovščini, ki jo je Slovenska turistična organizacija uvrstila med petzvezdična doživetja.
Kako tudi ne, ko pa je razburljiva že pot do vodnega rova. Najprej so morali pred muzejsko stavbo na Glančniku sesti v rudarski vlak, prav takšen, kot je nekoč vozil rudarje na delo v jamo. Za turiste ga niso naredili prav nič bolj udobnega ali prostornega. Med vožnjo po Glančnikovem rovu dobre tri kilometre v notranjost gore ves čas ropota in zdi se, še posebej na ovinkih, da vlak neznansko drvi, čeprav v resnici vozi le deset kilometrov na uro.
Klicalna soba, v kateri so nekoč rudarje razporejali na delovišča, je sedaj prostor za koncerte in prireditve. Sprejme 110 ljudi. Foto Tadej Regent
Na približno polovici poti med Mežico in Črno na Koroškem se je vlak ustavil in obiskovalci so morali peš do vpadnika Union. To je čas, ki ga vodnik izkoristi, da pove kaj o zgodovini rudnika ter da obiskovalce v predgorju Pece, pod Šumahovim vrhom, pripravi na naslednji podvig: do vodnega rova, dobrih devetdeset metrov v globino, morajo premagati 300 železnih stopnic pod kotom 43 stopinj. »Nataknite si rokavice,« je ukazal vodnik, a vsi niso čutili potrebe, da bi ga ubogali. »Jaz jih ne potrebujem,« se je oglasil nekdo iz skupine. »Vztrajam,« je bil odločen Marko.
Voda v jami ima deset stopinj
Skupina, v kateri je lahko največ deset obiskovalcev, je drug za drugim stopala po stopnicah v črno globino in se oprijemala vlažne rjaste ograje. »Ko smo za turiste pripravljali klasičen program ogleda rudnika, smo očistili vse poti. Pozneje ko smo snovali kolesarjenje po opuščenih rovih, smo v okolico posegali že veliko manj. Pri kajaku pa smo se trudili, da je okolica čim bolj avtentična, zato tu in tam vonjate gnil les in se dotikate rjaste ograje,« je razložil vodnik.
Marko Kuzman, nekdanji rudar, danes turistični vodnik po jami Foto Tadej Regent
Na 11. obzorju so se obiskovalci ustavili v garderobi, si oblekli neoprenske hlače s škornji in rešilne jopiče ter tako opremljeni nadaljevali spust po stopnicah. »Na 12. obzorju stopimo na podest, kjer doživijo naslednje presenečenje: voda je tako kristalno čista, da nihče ne opazi, da smo že pri njej,« je povedal Marko.
Obiskovalci so počasi drug za drugim stopali vanjo. »Deset stopinj ima. Dve več kot zrak,« je opozoril vodnik in odvezal čolne. »Nič ne skrbite, čolni so vzdržljivi. Ne bodo se razbili, četudi kam treščite,« je zagotavljal, medtem ko so jih proti toku za seboj peš vlekli kakšnih 400 metrov. Nato se je podvodna pustolovščina, ki traja uro in pol, zares začela. Pred njimi so se odpirala velika podvodna jezera, ozek rov, skozi katerega ni mogoče veslati, ampak so si morali pomagati z rokami, celo slap, ki je glasen in je vzbujal strahospoštovanje, a je visok komaj kakšnih trideset centimetrov.
Stavili so, kdaj bo rudnik zalilo
Kristalno čista voda, ki je pitna, je najgloblje dele rudnika do vodnega rova, po katerem danes prosto izteka, zalila, ko so ob zaprtju izklopili vodne črpalke. Iz jame so na leto prečrpale kar 19 milijonov kubičnih metrov vode. »Rudarji, ki so z njo imeli same težave, so ji rekli 'frdamana' voda,« je opozoril Kuzman. Ocenjevali so, da se bo jama ob izklopu črpalk počasi napolnila z vodo, a napovedi so se razlikovale. »Sprejemali smo celo stave. Dobil jo je nekdanji tehnični vodja, ki je edini izračunal, da bo voda od najglobljega 23. obzorja do 12. obzorja, med katerima je 156 metrov višinske razlike, zalila jamo v 120 dneh. Vsak dan je narasla za en meter,« se spominjajo v mežiškem rudniku.
Doživetje, ki mu doma in po svetu ni para. Foto Tomo Jeseničnik
Enkrat na mesec še vedno jemljejo vzorce vode in jih dajejo v analizo. Tako so tudi prišli do ideje, da bi jo ponudili na ogled turistom. »Ob jemanju vzorcev smo v njej brodili, oblečeni v neopren. Pomislili smo, da bi bilo lepo, če bi se po njej zapeljali s čolnom,« je povedal Kuzman.
Dobrote v sobi za razstrelivo
Ob vrnitvi iz jame je vsem obiskovalcem jasno, zakaj so jih vodniki opozorili, naj s seboj v jamo prinesejo rezervna oblačila. V garderobi, kjer odložijo neopren, pridejo še kako prav. Ker smo ugotovili, da je bilo vračanje po stopnicah navzgor za obiskovalce prenaporno, se iz jame vračamo po desetem obzorju iz Uniorja proti Moringu.
Med približno kilometer dolgo hojo po ravnini Kuzman ves čas odgovarja na vprašanja. Skupina je presenečena, ko se kar naenkrat znajde v tako imenovali klicalni sobi in ob podatku, da so na poti navzgor premagali trideset višinskih metrov. Klicalna soba, v kateri so nekoč rudarje razporejali na delovišča, je že dolgo prostor za koncerte, prireditve, celo kulinarične dogodke. Sprejme 110 ljudi.
Mežiški rudnik je edinstveni rudarski muzej v Evropi. Foto Tadej Regent
Kar dve toni in pol razstreliva in deset tisoč vžigalnikov pa so rudarji nekoč hranili v skladišču razstreliva ali »pulfr kamri«, ki danes služi kot prostor, v katerem si kajakaši ob koncu ogleda privoščijo malico s turistične kmetije Kajžar. V Podzemlju Pece obiskovalcev nihče ne priganja, naj hitreje stopijo, čim prej pojedo, nehajo fotografirati ali spraševati vodnike.
Doživetje je petzvezdično tudi zato, ker so vodniki nekdanji rudarji. »Bili smo popolni laiki. Obiskali smo več rudnikov po Evropi, da bi si ogledali, kako turiste vodijo tam,« se spominja Alojz Lupša iz muzeja, ki ga vodi Suzana Fajmut, geologinja, ki je na rudnik obesila ključavnico in s sodelavci zasnovala rudarski muzej.
Dvoje podzemnih doživetij s petimi zvezdicamiCelotni ogled rudnika s kajakom traja štiri ure. V skupini je lahko največ deset pustolovcev. Starostna omejitev je deset let, minimalna višina 150 centimetrov. Obiskovalci morajo biti primerno oblečeni in obuti za hojo. Temperatura v rudniku je okoli deset stopinj Celzija. Poleg tega doživetja je STO naziv Slovenia Unique Experiences (Edinstvena doživetja Slovenije) dodelila se eni podzemni pustolovščini, to je tura Luke Čeča.
Črna luknja za najbolj drzne
Klasičen ogled rudnika so ponudili leta 1997, pet let pozneje pa so mu dodali kolesarjenje po opuščenih rovih. Zadnja pridobitev je kolesarska proga za najbolj izkušene gorske kolesarje Black hole trail, ki ji ni para ne doma ne po svetu. Anej Štrucl, gorski kolesarski zanesenjak, jo je z ekipo sodelavcev urejal dva meseca in pol po osem ur na dan. Na progi sta dva strma spusta, po katerih ne moreš s kolesom. Opremljena sta z jeklenico in karabinom za kolo, kolesar pa se mora v globino spustiti po lestvi.
