Srečanje z orientom v polnem sijaju

Pisateljica Rebecca West potovanje, opisano v knjigi Črno jagnje in sivi sokol, nadaljuje v Bosno. Njena naklonjenost do južnih Slovanov se z vsakim korakom proti jugu stopnjuje. To ne pomeni, da ne opisuje tudi neprijet­nih občutkov, toda hkrati pove, da se je na tej poti največ naučila o življenju prav zato, ker je tako pogosto poslušala o smrti.

V zgodovini Bosne je meja med svetlobo in temo – življenjem in smrtjo – tanka. Rebecca West s prijatelji obišče kraj, kjer počivajo akterji atentata na Franca Ferdinanda, s katerim se je začelo nesrečno 20. stoletje. Lepota muslimanskega pokopališča se menja, kakor se menja svetloba. V Sarajevu je stalno tako. Zaradi neobičajne valovitosti hribov, ki obkrožajo mesto, je pogled nanj vedno drugačen. In okusi in vonji – turške kave, na primer – so zanjo srečanje s turškim imperijem v Bosni, orientom in islamom v polnem sijaju.

»Z možem,« piše, »sva prestopila na drugi breg, kjer je bila v majhnem parku majhna kavarna. Sedla sva in pila kavo, zroč v okrasno jablano in bele lilije, ki so rasle na vse strani. Za sosednjo mizico je sedela v svilene dimije oblečena stara muslimanka. Njena dolga roka se je izvila iz naborkov obleke, da bi z žličko prenesla nekaj vode v fildžan – skodelico za pitje kave. To je torej turška kava, v kateri plavajo zrnca kave. Hladna kaplja vode jim pomaga, da se raztopijo. Ko ni pila, je ženska sedela spokojno, blag vetrič je pomagal, da so se na črni feredži odtisnili obrisi njenih obraznih potez. Njen mir je bil mir vzhoda.«

Rebecca West lirične podobe spretno vriva med zgodovinske opise. Sarajevo ima dušo vasi, čeprav je mesto. Na Trebeviću, zgoraj v mahalah, sreča ciganske otroke, ki s svojimi limonasto rumenimi in cinobrastimi oblekami vnašajo ljubkost v vsako skupnost, ki jim omogoča, da ne potonejo v bedo. Rada pripoveduje o vodi. Kjerkoli je voda, zanesljivo sedi vsaj en musliman in ob njej meditira. V turškem kopališču najde friz z golimi nimfami, ki plešejo v gozdu. Osreči jo spoznanje, da kopanje v tem delu sveta pomeni odkrivanje golote, golota pa sredstvo užitka. Vse to ji predstavlja duh harema v njegovi polni nedolžnosti.

Sveta srbska vas Beograd

V Beogradu se s spremljevalcema dvigne na Kalemegdan, staro trd­njavo nad izlivom Save v Donavo. Odkar so ga naselili prvi ljudje, je ta kos kopnega pomenil življenje za tiste, ki so ga imeli, in smrt za vse, ki so ga izgubili. Premec Kalemegdana zavija med obe reki in gleda na vzhod, prek ogromne panonske ravnice, in na jug – v kraje stare Srbije, med šumadijske sadovnjake, kjer leži Topola – Oplenac, nekropola srbskih vladarjev 20. stoletja. Za vsem tem čuti varnost valovite pokrajine in gozdov. Stoji na vrhu trdnjave, toda ne zanimajo je zidovi, govori o ljudeh, o sveti srbski vasi, kakršna je Beograd nekoč bil, o kosu zemlje, zasajenem v konico ožje Srbije, nekdaj imenovane Beograjski pašaluk, o kosu zemlje, posvečenem s krvjo ljudi, ki so umrli, čeprav so iskali le eno: da bi, če so že ustvarjeni, imeli možnost tudi živeti.

V uglednem beograjskem hotelu vidi prizor brez primere, vrata se odpirajo, da bi omogočila vstop kmetu, ki vstopa brez naglice in naravno, držeč v rokah črno jag­nje. »Bil je lepo grajen mladenič, svetlolasec, visokih ličnic, jasnega pogleda. Nosil je meščansko obleko, čez katero si je nadel telovnik iz jagnječje kože, imel je črno okroglo kapo in usnjene sandale z navzgor zavihanim vrhom; ženska roka, morda materina, mu je izvez­la vzorec na srajci. Gledal je okrog sebe, kot da nekoga išče. Toda tis­tega, ki ga je iskal, ni bilo tu, zato se je vrnil na svoje mesto ob pultu. Stal je nepremično kot bizantinski kralj na freski, medtem ko se je jagnje zvijalo in crkljalo v čvrsti zibelki njegovih rok, z očmi, ki so občasno lovile odbleske svetlobe, ki so se presipali kakor ploščice iz sijajne kovine.«

Na makedonskem oceanu

V Makedoniji pisateljica občuti, kako se ljudje trudijo, da bi ozdravili svojo nagnjenost k balkanski melanholiji. Sreča ljudi, ki poskušajo z ljubeznijo do življenja premagati ljubezen do smrti. Jezera, ki jih obišče, so sveta, polna čarobnosti. V primerjavi z bučnostjo Ohrida je zanjo prespanska voda modra kot divja hijacinta, za katero se zdi, da je ni obiskal nikoli nihče, ki prihaja od zunaj.

Pisateljica potuje skozi vasice, polne starcev, ki imajo, kljub straš­nosti življenja v zimskih vet­rovih in poletni vročini, posebno živost v očeh. Ustavi se in nasmeje ob prizoru, v katerem bivola z izrazom velike pomembnosti ležita v potoku, preplitkem zanju, medtem ko ju skupina fantičev in deklet prši in poliva z vodo, razgreto na soncu. Takoj zatem je že na bregovih oceana Balkana: »Za močvarami, polnimi štorkelj, smo naleteli na globoko modro vodo, ki leži sredi visoke bele trave med planinami brez barve, pravzaprav v barvi svetlobe, ki je srečala oviro in ni mogla naprej.« Otroško navdušeni se popotniki sprehodijo nad jezerom, vonjajo bilke, ležejo na zemljo in se valjajo po njej, uživajo. Igro odraslih ljudi opazuje mimoidoči pastir. Kima z glavo in se smeji. »Naučili ste se živeti,« jim reče, »toda priti morate v avgustu, takrat vse diši še mnogo lepše.«

Blizu je Bitola, stara makedonska prestolnica. Na hribčku nad mestom je družba Rebecce West v kavarni, postavljeni sredi akacij, kjer je lepo sedeti ob toplih predvečerih in gledati, kako se zahajajoče sonce spušča čez štirinajst minaretov starega mesta in podaljšuje sence visokih jablan. Stara domačinka jih prosi za miloščino. Pozneje, v hotelu, kjer pijejo kavo, se prizor s prosjačenjem ponovi; in vse se nato v starem mestu pred judovsko trgovino zgodi še enkrat. Ko se nakaže še četrta ponovitev, pristopi k Westovi skupina študentov in ji razloži, da je vsakič k njej prišla ista ženica, ne da bi pisateljica to sploh opazila.

Kraj velike tragedije

Jedro jugoslovanske zgodovine je za Rebecco West vendarle Kosovo, kraj velike tragedije. Pripoved uvede z zgodbo o srečanju z Albancema v gorah pri starem studencu, katerega ledenost zapeče v grlu. Prvi na vprašanje, kaj dela, odgovori, da nič, in duhovito doda, da mu prijatelj pri tem pridno pomaga. Pisateljičine simpatije do albanskih usod se razpenjajo v besedilu enako močno kakor njena tolažba zaradi tragične srbske preteklosti. Na Kosovem polju ležijo kosti mrtvih Turkov, krščanske duše so visoko zgoraj, v nebesih. Zaradi globokih ran zgodovine občuti pokrajino kot nepremično potrtost. Kosovo ima videz nedolžnosti, ki je pravzaprav kriva. Preveč je mrtvih. Skupaj s trupli poražene Lazarjeve vojske je tukaj v grob položena tudi njihova civilizacija.

Živo opisuje nenavadne običaje srbskega srednjeveškega dvora. Ko bizantinski velikaši z vsem veličast­jem obiščejo Štefana Uroša in ponudijo cesarjevo hčer njegovemu sinu, jih vladar sprejme zadržano, z razlago, da njegova družina ni navajena na razsipnost. Odpelje jih v skromno sobo, kjer preprosto oblečena bratova hči prede volno. »To,« jim reče, »je vrsta ženske, kakršno imamo radi.« Lahko si mislimo, da z razkošjem obdana princesa hitro zapusti divjo deželo. V samostanu v Dečanih na marmornem podstavku stoji sarkofag pred ikonostasom in v njem počiva car Štefan Dušan, največji od vseh vladarjev. Zvečer se Westova še enkrat vrne v cerkev, da vidi mamutsko svečo, ki jo je samostanu podarila vdova carja Lazarja po bitki na Kosovem polju z navodilom, da jo prižgejo, ko bo Kosovo maščevano. Več kot petsto let bo preteklo, preden bo leta 1913 po balkanskih vojnah Petar I. Karađorđević lahko izpolnil zadano nalogo.

Kot Homerjevi junaki

Angležinja Črnogorcem priznava, da najbolj spominjajo na Homerjeve junake. Pogumni so, lepi in nečimrni, s smislom za humor. Knjiga ne skriva, da njihova lepota presega legendo o njih, ker legende težijo k temu, da ugodijo in ustvarijo razpoloženje, njihova popolnost, simetrija obraza in figure, bogastvo v laseh, očeh, tenu in zobeh ter nepogrešljiva ljubkost pa znova in znova dokazujejo, da je včasih lepote lahko celo preveč.

Deklica, doma iz Boke, ki je bila nekoč moja učenka, mi je pripovedovala, da so črnogorska dekleta najlepša na svetu. Pritrdim mirne duše. Vem pa, da bi vsaj en zelo pomemben Srb o tem lahko povedal mnogo več, saj ga je rodila cetinjska zemlja, vem pa tudi, da stoji v Kotorskem zalivu, blizu obale, v temnem gozdu cipres, še danes samostan Savina. Ta isti pomembnež ga je obiskal mnogokrat. Ko je bil tu poslednjič, neposredno pred potjo v Francijo, ni potegnil vrvice na zvonu, ki napoveduje gosta. Šel je mimo in potegnil tisto, ki objav­lja, da je nekdo umrl. Zavestno ali nehote? Tega ne vemo. Ta človek je bil Aleksander Karađorđević, kralj Jugoslavije.