Zmenek z najbolj oddaljenim hrvaškim otokom
»Tiste prve ljubezni, prve zmenke in skrivanje na nedostopnih plažah ... Vse to je zdržala obala, a se marsičemu tudi odrekla ...« Tako je nekega dne, ko je jugo tolkel po palmovem gozdu, povedal barba Fiamengo na rivi v Komiži, enem od izhodišč za pot na Palagružo – najbolj oddaljeni hrvaški otok.
Srečanje s Palagružo sem vedno občutil kot blag strah. Vedel sem, da bo enkrat prišel čas zanjo, in vedel sem tudi, da je imel prijatelj, veliki popotnik Miran Ogrin, prav. Velika želja je vedno brez konca. Tukaj na jugu Jadran ni več videti kakor božična nogavica, polna majhnih in velikih otokov. Palagruža je sama, njeni dnevi so včasih presneto samotni, tudi za pogumneže, ki si privoščijo tedensko bivanje v skromni osamljenosti starega svetilnika.
Je le kos zemlje. Sredi ničesar. Kot majhna tesnoba, bližja italijanskemu Garganu kot svoji hrvaški obali. Nisem imel jasne predstave o otoku, ki me je čakal tam daleč, kot upanje, ki me je preganjalo toliko let. Pol življenja sem čakal na to.
Kraj sui generis
Palagruža, torej – divji vrt, v katerem se vse hitro pretvarja v ruševine, silovit, pokončen, neukročen. Če je narava za kopensko zemljo vedno soproga, negovalka in muza, je za Palagružo nekaj močnejšega, bolj norega – ljubimka in boginja brez milosti. Kraj, kjer bi lahko neke septembrske noči na povratku iz Grčije umrl veliki pesnik Vergil, če ga valovi ne bi odnesli v Brindisi.
Na koncu ne odplujemo iz Komiže, krenemo z Lastova, štirje smo, Jurica, Ivana, dekle, ki pove, da je rojena na barki, in midva z Levom. Otok mine, jutro se dviga s svojo nezaslišano zeleno in rdečo poletno svetlobo. Morje diha pravilno, kapitan Jurica pravi, da je pravzaprav mirno (ne pozabimo, da prav okrog Palagruže merimo najnižji zračni tlak na Jadranu), čeprav sva kontinentalca povsem zadovoljna, da nisva pozabila na tabletko proti slabosti.
Palagruža je kraj sui generis – morje je najprozornejše in najbolj bogato z živalmi, prav v teh vodah so leta 1993 za dolgo časa poslednjič videli sredozemsko medvedjico, tjulnja, ki so ga ribiči neusmiljeno preganjali, ker jim je trgal mreže. Sonce vzhaja iz morja in zahaja v morje, čeprav se s tega najstarejšega kopnega na Jadranu (geologi so našli bakterijo, s pomočjo katere so določili orogenezo otoka) ob čisti burji vidita obe obali. Starost je sploh atribut palagruškega arhipelaga – na skalah med mnogimi endemiti raste tudi najstarejša hrvaška samonikla vrsta vinske trte – palagružonka.
Zgodovinar v meni je lahko neskončno vesel. Tukaj so potrdili sledove o plovbi po Jadranskem morju, stare osem tisoč let, arheologi so postavili dokaze o Diomedu, znamenitem grškem junaku iz trojanske vojne, Rimljani so gradili utrdbo z mozaičnimi tlemi in na potrditev čaka raziskava, da so morda gradili tudi svetilnik. V globinah so odkrili najlepša srednjeveška bronasta topa, avstro-ogrski svetilnik pa je največji in najmočnejši v morju južnih Slovanov. In navsezadnje, sir Richard Burton, slavni iskalec izvira reke Nil, je leta 1876 izjavil, da se Palagruže ne da primerjati z ničimer drugim. Torej, res je sui generis.
Prihod brez Mercedesa
Prihajamo. Pristajamo. No, skoraj, saj Palagruža nima pomola. Plavanje je vedno rešitev, a kljub temu ob naši barki pristane svetilničarjev čoln, njegov sin nam prijazno pomaga premagati kratko razdaljo do zlate peščine. Okrog nas plovejo skalne čeri, morje jih pljuska, pred nami je plaža. Velo Žalo ali Južno Zlato. Ena najlepših. Oblečena v eno samo zglajeno prodišče brez ostrih oblik. Hoja po prodnikih je kakor hoja po mehki poljani. Kamen, en sam, vzamem v spomin, čeprav se zavedam, da so pravi spomini vedno nedotakljivi.
Steza vijuga navzgor, speljana široko in mehko kot mulatjera. Stalno menja smer, olajša vzpon, izza vsake stene se odkriva drugačen pogled. Takoj je tukaj legenda, ki je bila še nedavno resnica. Na otoku je dolga leta živel osliček, ki so ga klicali Mercedes. Njegova naloga je bila nositi tovor iz pristanišča sto metrov višje v svetilnik. Toda Mercedes je vsakič, ko je zaslišal, da se približuje ladja, izginil neznano kam. Skrit na težko pristopnih terasah in skalah je počakal, da je nevarnost minila. Zaradi njegove iznajdljivosti so svetilničarji nazadnje za transport tovora našli rešitev – zgradili so žičnico. Žal ima zgodba tragičen konec. Osličkova drznost pri vzpenjanju po skalnih grebenih ga je na koncu stala življenja.
Disco night club Octopussy
S sedla, kjer se konča prvi vzpon, vodijo tri poti. K svetilniku, proti Stari Vlaki, majhnemu prodišču na severni strani otoka, in proti vzhodu. Točka, kjer se delijo poti, se imenuje Salamandrija. Tukaj ima svetilničarjeva žena svoj vrt, tam se je zgodila vsa zgodovina, ki je postala resnica, in prav na tem mestu so si arheologi privoščili šalo – na zidano lopo za orodje so napisali zabaven dovtip: Disco night club Octopussy. Je bila res samo šala? Predstavljate si tiho in diskretno nočno zabavo na tem pozabljenem kraju.
Morda prav zato le nekaj metrov naprej stoji klopca, zelena sredi zelenja, morda najbolj romantična klopca v življenju. Klopca za zmenke. Kaj je lahko bolj romantičnega kot rendes na Palagruži, sredi ničesar? In ne pozabite na zvezde – nikjer v Evropi ni zvezdno nebo tako svobodno in blizu kot tu. Otok čutiš kot barko, kot pesem: I'm sailing, I'm sailing ... stormy water ... cross the sea ... to be near you ... to be free ... In ne pozabite na mesec: nikjer nisem videl tako velike sledi meseca v toliko morja. Ali sploh obstaja na vsem svetu dekle, ki si ne bi želelo priti na zmenek na Palagružo?
Pot proti vzhodu …
Zdaj hodimo proti vzhodu. Stezica je tanka, zarasla, včasih prepadna, najdaljša potka po otoku. Vsenaokrog je edino samoniklo subtropsko rastlinje na Hrvaškem – krvavi mleček, grm, ki cveti jeseni in otok obleče v kri. Pozimi se olista, poleti je golo – povsem nasprotno listopadnemu rastlinju na celini. Na skrajni točki, visokem klifu, se odpira pogled na divjo Malo Palagružo.
Leta 1177 je na tem otočku dočakal svoj rendes s Palagružo papež Aleksander III. Na poti v Benetke je plul tod mimo in bil tako navdušen nad vso lepoto, da se je želel na kratko ustaviti. Večerjal je na majhni planoti, ki od tedaj nosi ime Papeževa njiva. Nekoč sta bili Velika in Mala Palagruža en otok, gladina morja je bila petnajst metrov nižja kot danes. Morje med otokoma je zdaj globoko dvanajst metrov, kar pomeni, da je bila najnižja točka skupnega otoka visoka okoli tri metre. Velika Palagruža meri kilometer in pol v dolžino, tristo metrov v širino, svetilnik iz leta 1875 pa stoji na najvišji točki – 96 metrov na morjem.
… in proti zahodu
Južna plaža je lepa, toda Stara Vlaka nasproti je resnična divjina. Z vseh strani se vanjo rušijo razbite pečine, posuta je s skalami, ki so se privalile z nepristopnih vrhov. To je lahko samo moj zaliv. Samo včasih ladja v daljini in galebi, mrtvi, ker jo to kraj, kamor prihajajo umret, in živi, ki jim ni treba pojasnjevati ničesar.
Svetilničar mi pove, da galebi prihajajo ob koncu leta in gnezdijo spomladi. Ko mladiči postanejo v začetku julija godni za let, vsi zapustijo Palagružo. Tisti, ki zaostanejo in ne odidejo, ne preživijo. Mladih galebov, ki ne morejo poleteti, starši ne zapustijo. Umrejo skupaj z njimi. V Stari Vlaki so tudi v mirnem morju vedno valovi, nepojasnjeno, zakaj, morda ožina preveč stisne temno vodo v varen – ali nevaren – objem. Vseeno zaplavam – plavanja na Palagruži ne bi zamenjal za mnoge lepote sveta.
Kjer začutiš, da je Zemlja resnično okrogla
Popoldne sedem na zidec, ki obdaja svetilnik, vrh katerega se sredi okroglega prostora s steklenimi stenami velika luč vrti v enoličnem ritmu, tiho mrmrajoč in ustvarjajoč svetlobo, ki za ladje v tranzitu pomeni življenje. Še vedno je tukaj naprava z osmerokotno prizmo in plankonveksno lečo, kakršno je leta 1873 v Parizu izumil Henry-Lepaute. Zraven mene svetilničar čisti svežo ribo, pripravlja pozno kosilo. Mir je, mir, ki ga vame brez kakršnegakoli truda naseljuje praznina morja.
Razgled je neprevedljiva beseda – pučina. To je resnično otok daljave, otok pučine. Že samo ime Palagruža – iz grške besede pelagos – pomeni odprto morje in daljino. Svetilničarjev udomačeni golob se ponosno sprehaja po kamnih v okolici stavbe. Nemoteno pozira. Čuti, da je zmagovalec, kot bi pravkar dosegel dober volilni izid. In kar je res zanimivo – ne napadajo ga galebi. Kot da čutijo, da pripada človeku. Sedem torej na zidec na jugozahodu in opazujem morje, ničesar drugega ni mogoče opazovati s te točke, in zavem se, bolj kot kdaj prej, da je Zemlja resnično okrogla. Tam daleč na robu obzorja vidim, da se morje pravzaprav ne končuje, ampak se nadaljuje nižje od vidnega polja, saj sta levi in desni konec tega vidnega polja zakrivljena v blagi lok velike krožnice.
Branko Kirigin, še en zaljubljenec v Palagružo, je zapisal, da se na tem otoku ni nihče nikoli rodil in tudi ne umrl naravne smrti. Ljudje so umirali – na stenah, v morju, od padajočega kamenja, od min, pozabljenih iz vojne, in morda tudi od vetra. Da, od vetra, kajti še en zapis – tokrat pustolovca Richarda Burtona – je povsem jasen: Premajhna, da pritegne oblake, je Palagruža v ljudskem jeziku Spartivento – kraj, kjer se delijo vetrovi. In kaj storiti, preden zapihajo resnično močni vetrovi? Se skriti, kakor Mercedes, tokrat pred odhodom? Vreči nekje na gladini med Palagružo in Lastovom steklenico s sporočilom v morje? Vse je težko, potem ko sem vse že imel. Ko sem se zgoraj ob luči v svetilniku približal vesolju najbolj, kot je bilo zame to sploh mogoče.
