Edini Iranec v Gazi hoče domov

Med avtonomnim palestinskim območjem Gazo, ukleščenim med Egipt, Izrael in Sredozemsko morje, ter glavnim mestom Irana Teheranom je dobrih 1600 kilometrov. Vendar je pot, ki vodi tudi čez ozemlje Sirije in Iraka med najbolj neprijetnimi za življenje in na pregretem Bližnjem vzhodu nepremagljivo dolga. Takšna je vsaj za Kasima Šrejosija, nekdanjega dolgoletnega telesnega stražarja pokojnega palestinskega voditelja Jaserja Arafata.

Zgodba Šrejosija, ki ima raje arabsko bojno ime Abu Hašim, je filmska. Iransko prestolnico Teheran je zapustil pred štiridesetimi leti, se pravi malo po tamkajšnji islamski revoluciji. Od doma ga je, kot pravi, vodila želja, da bi se boril za palestinsko svobodo. Zato se je v glavnem mestu Libanona Bejrutu, kjer je takrat imela sedež, pridružil Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO). PLO je bila ena od udeleženk v libanonski državni vojni, ki je v državi divjala v letih od 1975 do 1990.

V Bejrutu je spoznal Jaserja Arafata in ta ga je povabil v svojo ožjo skupino, kjer je bil njegov telesni stražar. Morda je počel tudi kaj drugega, saj je bil menda strokovnjak za eksplozive. Arafat je z vodstvom PLO leta 1982 pobegnil iz Bejruta v glavno mesto Tunizije Tunis, Šrejosi pa je šel v takratni Severni Jemen urit palestinske borce. Po sklenitvi sporazuma iz Osla z Izraelom se je v 90. letih prejšnjega stoletja Arafat preselil v Gazo in tam se mu je pridružil tudi Šrejosi. Napredoval je v palestinskih varnostnih silah, obenem pa je imel s tremi ženami šest otrok.



Hudi časi zanj so se začeli leta 2004, ko je umrl Arafat. Čeprav Šrejosi dobiva 380 evrov palestinske pokojnine, to zdaleč ni dovolj za številno družino. »Vse, kar si želim, je oditi od tod in umreti v Iranu,« pravi uradno edini Iranec v Gazi.

Razmere v Gazi so zapletene. Oblast ima od leta 2007 v rokah organizacija Hamas, ki je blizu Iranu. To bi morala biti za Šrejosija dobra novica, vendar ni. Bil je namreč sodelavec vodje PLO Arafata, PLO pa je za Hamas najhujši sovražnik.

Zato Hamas noče imeti s Šrejosijem nobenega opravka. Za vzdrževanje družine mora nekdaj vplivni Iranec včasih ob petkih, ko potekajo glavne molitve, celo beračiti pred džamijo v Gazi. »To je poniževanje. Vse sem izgubil. Moja družina živi v revščini,« je ogorčen in razočaran Šrejosi. Že pred pandemijo je v Gazi polovica ljudi živela v revščini – odkar je na oblasti Hamas, se pravi 14 let, je območje pod gospodarsko blokado Izraela, saj ima ta Hamas za teroriste –, zdaj pa je delež revnih po ocenah še veliko večji.

Šrejosi je po različnih dokumentih, ki so sicer vsi po vrsti neveljavni, star od 70 do 78 let, natančne starosti pa sam noče povedati. Nazaj v Iran ne more. Po prvi poti, skozi Izrael, gotovo ne, ker ima Izrael Iran in njegove prebivalce za smrtne sovražnike – da se je Šrejosi boril proti Izraelu na palestinski strani, gotovo ne bi pomagalo – po drugi, skozi Egipt, prav tako ne, saj mu je potni list potekel že pred leti.



Torej je Šrejosi tako rekoč ujetnik v Gazi. »V Iranu je še v kanalizaciji bolje, kot je tu v Gazi. Bil sem nor, da sem ostal,« stari borec ne skriva razočaranja.