Je bil Stanko Pokrajac iz Gonarsa Slovenec?
Italijanska družina je našla staro menažko z vgraviranim imenom, zdaj bi rada našla še sorodnike Stanka Pokrajca iz taborišča Gonars.
Odpri galerijo
Menažka iz Gonarsa z napisom Stanko Pokrajac. FOTO: ANPI
Gonars je danes mesto z okrog 4500 prebivalci. Le spominsko znamenje še opominja na trpljenje, ki ga je v tamkajšnjem koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno preživljalo več kot pet tisoč ljudi, predvsem Slovencev in Hrvatov. V dobrem letu in pol jih je umrlo 453, od tega 410 Slovencev. Je bil med njimi tudi Stanko Pokrajac? Ali mu je uspelo preživeti kruto vojno vihro? In kje so njegovi sorodniki?
Njegova zgodba je zavita v tančico skrivnosti, klobčič pa je začela razpletati italijanska družina, ki živi v bližini nekdanjega taborišča. Gospodar je pred leti umrl, posestvo je prevzel sin, in ko je urejal očetovo zapuščino, je med kmetijskimi pripomočki naletel na nenavadno aluminijasto posodo. Ne le da se je povsem razlikovala od drugih, na njej je bil vgraviran napis: 'Pokrajac Stanko, Gonars'.
Poznal je zgodovino kraja, zato mu najdba ni dala miru. Člani nacionalnega združenja italijanskih partizanov (ANPI) so domnevali, da gre za gavetto, menažko iz druge svetovne vojne. Ali je pokojnik menažko našel v taborišču ali kje na polju, ko so barake že zravnali s tlemi, ni znano. Ko se je najditelju ponudila priložnost, je o posodi povprašal obiskovalce spominskega znamenja, nato pa jo predal italijanskemu zgodovinarju.
Ta se je povezal s člani antifašističnega združenja iz Opatije, ki so se udeležili komemoracije. Skrivnostna posoda jih je seveda zanimala in odločili so se, da bodo poskušali ugotoviti, kdo je bil Stanko Pokrajac.
Iskanje njegovih sorodnikov na Hrvaškem za zdaj ni obrodilo sadov, zato so sklenili poskusiti še v Sloveniji. Možnost, da je bil Stanko Pokrajac Slovenec, je namreč velika. Če jih bodo našli, jim bodo predali menažko, kot spomin in opomin na nepojmljivo trpljenje, ki so ga morali prenašati ljudje med krvavo vojno morijo.
Med raziskovanjem smo se obrnili na Narodni muzej in Arhiv Republike Slovenije, ki hranita sezname, na katerih bi utegnili najti Pokrajčevo ime. »V naši bazi podatkov oziroma v gradivu, kjer bi dotičnega morda lahko našli – gre za SI AS 1840, zbirko gradiva o žrtvah italijanskih okupacijskih oblasti – Stanko Pokrajac ni omenjen. Poskusili smo tudi z različnimi izpeljavami priimka, Pokrajc, Pokrajec, Pograjc, Pograjec, a neuspešno,« nam je zaupal Andrej Nared iz arhiva.
Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine je pojasnila, da celotnih seznamov iz Gonarsa ni, nam bodo pa poskušali najti čim več informacij o Stanku Pokrajcu.
Taborišče v Gonarsu so odprli 23. februarja 1942, namenjeno je bilo za ruske ujetnike, a je italijanski fašistični režim tja vozil zlasti internirance slovenske in hrvaške narodnosti. V njem je bilo zaprtih 5343 ljudi, predvsem Slovencev iz Ljubljane, pa tudi zaporniki iz koncentracijskega taborišča na Rabu ter taborišča pri Tržiču.
V dobrem letu in pol je umrlo 453 jetnikov, od tega 410 Slovencev, tudi skoraj 70 otrok – nekateri so se rodili v taborišču.
Taborišče so zaprli 8. septembra 1943, po kapitulaciji Italije, stavbe so porušili, material pa uporabili za gradnjo vrtca. Natanko trideset let pozneje je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih jugoslovanskih oblasti postavil spominsko znamenje, ki priča o vojnih grozotah – cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Njihova imena so zapisana na bronastih zaslonih za skulpturo.
Njegova zgodba je zavita v tančico skrivnosti, klobčič pa je začela razpletati italijanska družina, ki živi v bližini nekdanjega taborišča. Gospodar je pred leti umrl, posestvo je prevzel sin, in ko je urejal očetovo zapuščino, je med kmetijskimi pripomočki naletel na nenavadno aluminijasto posodo. Ne le da se je povsem razlikovala od drugih, na njej je bil vgraviran napis: 'Pokrajac Stanko, Gonars'.
Taborišče v Gonarsu, ki so ga odprli 23. februarja 1942, je bilo najprej namenjeno za ruske ujetnike. FOTO: www.campifascisti.it
Iskanje tudi v arhivu in muzeju
Poznal je zgodovino kraja, zato mu najdba ni dala miru. Člani nacionalnega združenja italijanskih partizanov (ANPI) so domnevali, da gre za gavetto, menažko iz druge svetovne vojne. Ali je pokojnik menažko našel v taborišču ali kje na polju, ko so barake že zravnali s tlemi, ni znano. Ko se je najditelju ponudila priložnost, je o posodi povprašal obiskovalce spominskega znamenja, nato pa jo predal italijanskemu zgodovinarju.
Ta se je povezal s člani antifašističnega združenja iz Opatije, ki so se udeležili komemoracije. Skrivnostna posoda jih je seveda zanimala in odločili so se, da bodo poskušali ugotoviti, kdo je bil Stanko Pokrajac.
PREBERITE TUDI:
»Auschwitzu se lahko zahvalim, da sem imel srečno življenje«
»Auschwitzu se lahko zahvalim, da sem imel srečno življenje«
Iskanje njegovih sorodnikov na Hrvaškem za zdaj ni obrodilo sadov, zato so sklenili poskusiti še v Sloveniji. Možnost, da je bil Stanko Pokrajac Slovenec, je namreč velika. Če jih bodo našli, jim bodo predali menažko, kot spomin in opomin na nepojmljivo trpljenje, ki so ga morali prenašati ljudje med krvavo vojno morijo.
Sorodnikom Stanka Pokrajca bi radi vrnili menažko. FOTO: ANPI
Med raziskovanjem smo se obrnili na Narodni muzej in Arhiv Republike Slovenije, ki hranita sezname, na katerih bi utegnili najti Pokrajčevo ime. »V naši bazi podatkov oziroma v gradivu, kjer bi dotičnega morda lahko našli – gre za SI AS 1840, zbirko gradiva o žrtvah italijanskih okupacijskih oblasti – Stanko Pokrajac ni omenjen. Poskusili smo tudi z različnimi izpeljavami priimka, Pokrajc, Pokrajec, Pograjc, Pograjec, a neuspešno,« nam je zaupal Andrej Nared iz arhiva.
Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine je pojasnila, da celotnih seznamov iz Gonarsa ni, nam bodo pa poskušali najti čim več informacij o Stanku Pokrajcu.
Živkovićev spomenik
Taborišče v Gonarsu so odprli 23. februarja 1942, namenjeno je bilo za ruske ujetnike, a je italijanski fašistični režim tja vozil zlasti internirance slovenske in hrvaške narodnosti. V njem je bilo zaprtih 5343 ljudi, predvsem Slovencev iz Ljubljane, pa tudi zaporniki iz koncentracijskega taborišča na Rabu ter taborišča pri Tržiču.
V dobrem letu in pol je umrlo 453 jetnikov, od tega 410 Slovencev, tudi skoraj 70 otrok – nekateri so se rodili v taborišču.
V taborišču Gonars so bili zaprti tudi pesnika Alojz Gradnik in France Balantič, pisatelj Vitomil Zupan, politik France Bučar ter igralec in humorist Frane Milčinski – Ježek.
Taborišče so zaprli 8. septembra 1943, po kapitulaciji Italije, stavbe so porušili, material pa uporabili za gradnjo vrtca. Natanko trideset let pozneje je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih jugoslovanskih oblasti postavil spominsko znamenje, ki priča o vojnih grozotah – cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Njihova imena so zapisana na bronastih zaslonih za skulpturo.
