Mineva leto dni od smrti Mance Košir

Na njenem pogrebu ni bilo črnine, ni bilo ukazanega žalovanja, le ljudje v belem, nekateri z metulji v laseh – simbol prehoda, preobrazbe, svobode. Tako si je to želela Manca Košir, in tako so jo njeni najbližji in tisoči, ki jih je v življenju dotaknila, tudi pospremili. Ne s tišino, temveč z glasbo, z verzom, s svetlobo. Oliver Dragojević je zapel Vjeruj u ljubav, Darja Švajger Édith Piafino Non, je ne regrette rien – ničesar ne obžalujem, je pisala Vesna Milek ob njenem pogrebu.

Manca Košir, ki se je v svojem življenju dotaknila marsikoga, je umrla lani 2. maja. Bila je ena ključnih osebnosti slovenskega novinarstva, publicistike, pedagoškega dela in humanistike. Ne le zato, ker je napisala več kot ducat knjig in izoblikovala več generacij novinark in novinarjev, ampak predvsem, ker je živela z odprtim srcem in radovednim umom.

»Dnevi z Manco so bili v blagospokojnosti začinjeni z veliko njene modrosti in tudi naukov v skrbi za telo in dušo,« je dejal Karel Gržan.

Manca se je v zadnjih dneh umaknila v hospic, odločitev, ki jo je poznalo le pet ljudi. Vse do konca je želela, da je smrt dostojanstven prehod, ne tragedija.

Bila je prostovoljka, aktivistka, ambasadorka hospica, zagovornica radostnega staranja, borka za dostojanstvo umirajočih, učiteljica poslušanja in dialoga. In predvsem ženska, ki je ljubila – ljudi, umetnost, življenje. »Vsako vprašanje je poljub,« je zapisala Dušanu Jovanoviću.

Na njenem pogrebu ni bilo črnine, ni bilo ukazanega žalovanja, le ljudje v belem, nekateri z metulji v laseh. FOTO: Črt Piksi

»Če ne bi spoznala Mance, najbrž ne bi bila več živa. Ko sem leta 2003 zbolela za rakom želodca, sem se lahko nekako na novo rodila,« pa o njej pravi kardiologinja Tatjana Zorko, ki se je na Manco Košir spomnila tudi ob današnji obletnici.

Manca Košir je bila tudi urednica, pionirka, profesorica. S Slavkom Splichalom in Tomom Korošcem je pomagala prenoviti študij novinarstva, dala poudarek praksi, jasni teoriji in predvsem odgovornosti pisane besede. Njeni študenti, kot so povedali mentorji na Delu in drugod, so ob prihodu pokazali »kvalitativni preskok«. Bila je tudi mojstrica jezika, sloga, jasnosti – in poguma, da govori o temah, ki jih drugi še niso zmogli izgovoriti: o smrti, staranju, meditaciji, hipnozi, o mistiki in znanosti hkrati.

Njen vpliv je nemerljiv. Po smrti se je po družbenih omrežjih razlil val hvaležnosti, navdiha in ljubezni. Zapisi, pisma, spomini – vsi pričajo o tem, kako je Manca s svojim delom, besedo in držo sejala semena, ki so vzklila v drugih. Ustvarila je skupnost, ki jo povezuje neka mehka sila, neka tiha zaveza, da bomo skupaj gradili svet, kakršnega si je želela – brez predsodkov, v sožitju z naravo, z odprtim srcem. Spomnili so se je tudi na prvo obletnico njene smrti.

Tin Košir Popovič je babici Manci Košir za rojstni dan 5. marca 2023 obljubil, da ji bo vsak teden poslal pesem, ki jih je ona imenovala "poskočnice". Sprva ni načrtoval, da bi iz teh tedenskih sporočil nastalo kaj več, a ob babičini smrti je izpolnil njeno željo in iz dopisovanja ustvaril knjigo Rojstnodnevni Email. Gre za ganljiv preplet dveh glasov in dveh generacij, dobiček od knjige pa je namenjen Zavodu Hospic Ljubljana.