Elif Shafak: Presežek informacij nas naredi arogantne

Pisateljica Elif Shafak je ena najvidnejših sodobnih turških avtoric. V Franciji rojena nomadka, ki trenutno živi med Istanbulom in Arizono, je tudi doktorica družbenih ved, ki se ukvarja s problemi spolnih in kulturnih identitet, nacionalizma in islama, kot angažirana intelektualka in aktivistka pa redno piše za vrsto turških medijev. V slovenščino imamo prevedenih veliko njenih del, med njimi Čast, Figa, Otok pogrešanih dreves, Tri Evine hčerke ...

Za britanski časopis Guardian je te dni napisala tekst, v katerem govori o tem, kako pomembno je brati dolge romane. Kot ugotovi na začetku, kar 40 odstotkov Angležev lani ni prebralo niti ene knjige. Znanstveniki ugotavljajo, da tudi zato, ker so pametni telefoni ukradli našo pozornost in fragmentirali naše misli.

»Ko sem pred leti predavala na Tedu, sem imela za predavanje na voljo 20 minut, nekaj let kasneje pa samo še 13 – kot so mi razložili organizatorji zato, ker je pozornost gledalcev manjša.« A sama še kar naprej predava 20 minut in prav tako vedno trdi, da so romani nekaj, kar ne bo nikoli izumrlo. »Apetit zanje še vedno obstaja.« 

Živimo v časih, ko imamo tako veliko informacij, a ne dovolj znanja in še manj modrosti. »Ta presežek informacij nas naredi arogantne in nas kmalu omrtviči. Nazaj moramo vrniti veselje do znanja in modrosti. Za znanje potrebujemo knjige, dobro novinarstvo, daljše poglobljene članke, podkaste, refleksijo in umetnost. Za modrost pa so zelo pomembni romani, dolgi romani. Ne trdim, da so pisatelji modri, še zdaleč ne, a dolgi romani imajo v sebi sočutje in čustveno inteligenco. O tem je govoril Milan Kundera, ko je rekel, da je roman zelo drugačna modrost od filozofije. Gre za umetnost pripovedovanja zgodb in to je umetnost, ki je starejša in bolj modra od nas.«

Zadnja leta med publiko na literarnih festivalih vidi čedalje več mladih in to jo navdaja z upanjem. Zdi se ji, da bolj ko so časi kaotični, večja je potreba po tem, da se umirimo in preberemo roman. Ko populizem deli ljudi in spodbuja sovraštvo, nas roman uči sočustvovati z ljudmi, ki so drugačni od nas in ki jih ne poznamo, meni pisateljica.

Ko je leta 2006 izšel njen roman Pankrt iz Istanbula, so jo oblasti postavile pred sodišče »zaradi žalitve turškosti«. Shafakova – in njeni liki – so bili na koncu oproščeni, vendar je morala več kot leto dni po tem imeti telesnega stražarja. Žal se po njenem mnenju stvari v Turčiji niso izboljšale. Če ste avtorica v državi, ki jo Shafakova opisuje kot »ranjeno demokracijo«, si ne morete privoščiti nepolitičnosti, pravi. »Konec koncev gre pri umetnosti za upor. Vselej poskušaš plavati proti toku in počlovečiti ljudi, ki jih mainstreamovske pripovedi vedno znova poskušajo razčlovečiti.«