V svojih čevljih
Do čevljev nimam prav posebnega odnosa, ga pa vse bolj gojim s pregovori, povezanimi z njimi, in ti se spreminjajo z življenjskimi obdobji. V bistveno mlajših letih mi je šel neznansko na živce pregovor Brez muje se še čevelj ne obuje, z leti se vedno znova opominjam, da je treba stopiti v čevlje drugega, in vse težje prenašam, ko nekdo stopi v prevelike čevlje.
A ko pride do čevljev, ki jih je treba dati na noge, vsakič znova nemočno zrem v razpoke, ki se sčasoma pokažejo, v luknje, ki se naredijo na podplatih in začne v prvih jesenskih dneh skoznje pronicati vlaga, ali še huje, če se guma podplata na copatih, ki že zdavnaj ne ustrezajo standardom sodobnega rekreativca, nepovratno odlepi. Misel na nakup je neizbrisno povezana s tesnobo ob pogledu na bleščave izložbe, ki so najboljša prispodoba tiranije izbire. Le kje so časi, ko je nakup čevljev spremljalo predvsem upanje, da bi le imeli mojo številko?
Še zlasti v dneh, ko v Ljubljani vse teče, brusi podplate copat, ki imajo kdove kakšne vse lastnosti za lahkotnejši in mehkejši korak, se spomnim na Tarahumare, ljudstvo tekačev iz osrčja gorovja Sierra Madre. Tisti, ki so rojeni za tek, kakor je naslovil knjigo Christopher McDougall, tečejo v obutvi, ki bi jo v našem svetu najbrž označili za ergonomsko neprimerno ter na splošno škodljivo, v preprostih natikačih z dvema vrvicama. Občestva tekačev iz sveta izobilja so jih seveda pograbila, na spletu so cele razprave o tem, kako tečejo pripadniki tega ljudstva in kako so ti in ti proizvajalci izdelali obutev, ki se njihovi (vsaj po občutku) najbolje približa.
A medtem ko Tarahumare svoje natikače izdelajo tudi iz odpadnih pnevmatik, ljudstva z zahoda svojo obutev zavržejo že takoj, ko se pokažejo prvi znaki obrabe. Čevlji sodijo med okoljsko grožnjo, kopičijo se ne le v omarah, ampak v celih gorah na smetiščih. A da ni nujno tako, se izkaže ob enem samem obisku pri čevljarju: trije pari čevljev so za samo osem evrov dobili podaljšanje obratovalnega dovoljenja za vsaj eno sezono.
