V nadaljevanju preberite tudi:
Bil je vetroven dan, 20. oktobra 1973. Na sydneyjskem rtu Bennelong Point je britanska kraljica Elizabeta II. novo zgradbo primerjala z egipčanskimi piramidami. Aboridžinski igralec je na strehi koncertne dvorane recitiral: Jaz sem Bennelong, moj duh in duh mojega ljudstva še živi! Simfonični orkester je izvedel Beethovnovo Deveto simfonijo. Pod opero je stalo na tisoče ljudi, med njimi pa ni bilo danskega arhitekta, ki je zasnoval danes eno najbolj znanih stavb na svetu. Jørna Utzona niso niti povabili niti omenili.
Na kraju, kjer je od leta 1817 stala vojaška utrdba za obrambo mesta in nadzor ladij, s katero pa v sodobnem času niso imeli kaj početi, so že sredi petdesetih začeli načrtovati operno hišo, ki je prej v Sydneyju sploh ni bilo. Decembra 1955 so objavili mednarodni arhitekturni natečaj za gradnjo opere, tako imenovana rjava knjiga z natančnimi razpisnimi pogoji je bila poslana na več kot 700 naslovov arhitekturnih birojev po svetu.
Zmagovalca so razglasili z javnim odpiranjem kuverte 29. januarja 1957. To je bil Jørn Utzon, 38-letni danski arhitekt, ki je študiral na kraljevi akademiji umetnosti v Københavnu, po diplomi delal na Švedskem in Finskem, se nato vrnil v domovino in ustanovil svoj arhitekturni biro, veliko je potoval ter sodeloval že na 22 mednarodnih in domačih natečajih.
Znamenita operna streha v obliki jader se zdi narejena kot iz školjk. FOTO: David Gray/AFP
Hamlet, jadra, školjke
Njegov načrt je bil tak: ko je proučeval Bennelong Point, ga je kraj spomnil na Hamletov grad Kronborg. Ugotovil je, da tako kot na grad pogledaš z različnih strani, je tudi rt na odprtem. Razmišljal je, da stavba ne sme imeti mrtvega kota, grdih strani, tudi streha mora biti pomembna. Odgovor je našel v jadranju in krilih galebov. Za podij so ga navdihnili majevski in azteški templji (in je stavbo dvignil na ploščad), za streho jadra (bleščeče bele lupine kot da so narejene iz školjk, v resnici gre za montažne betonske plošče). Tako je nastajal zmagovalni projekt, ki je za vedno spremenil arhitekturno podobo Avstralije. Sydneyjska operna hiša je odprla pot tudi zapletenim geometrijam poznejše sodobne arhitekture.
Fotografija stavbe iz zraka, posneta avgusta 1973, v času gradnje. Opera je danes ena najbolj prepoznavnih avstralskih ikon, poleg mostu Harbour Bridge, Uluruja, koale in kenguruja. FOTO: AFP
Gradnja je potekala v treh fazah in hitro se je izkazalo, da je konstrukcija strehe problematična. Arhitekt in londonska konstrukcijska hiša so se z njo ubadali več kot štiri leta. Še pred zaključkom strehe se je vmešala politika, številni pritiski na arhitekta in težave s plačili so privedli do trenutka, ko je Utzon od celotnega projekta odstopil in kljub že izdelanim načrtom notranje opreme leta 1966 razočaran zapustil Avstralijo ter se nikoli več vrnil. Opero so do leta 1973 dokončali drugi. Stala je 102 milijona avstralskih dolarjev, kar je 14-krat več od prvotnega izračuna, in namesto štirih je gradnja trajala 14 let. Unesco jo je leta 2007 uvrstil na seznam svetovne dediščine kot arhitekturno mojstrovino 20. stoletja, Utzon pa je zanjo leta 2003 dobil najvišjo arhitekturno nagrado na svetu – Pritzkerjevo. V utemeljitvi so napisali, da stavba dokazuje, da je čudovito in na videz nemogoče v arhitekturi še vedno odvisno od genialnega uma in spretnih rok.
Danski arhitekt svoje stvaritve nikoli ni videl. FOTO: AFP
Jørn Utzon dokončane opere nikoli ni videl. Leta 1999 je privolil v sodelovanje – od daleč – kot svetovalec in nadzornik obnove. Umrl je leta 2008 v Københavnu.
