V Sloveniji so po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje odkrili že več kot 170 okužb z mišjo mrzlico, v minulih treh mesecih številke precej presegajo tiste iz leta 2019, ko je bilo skupaj nekaj več kot 250 primerov. Samo v ljubljanskem kliničnem centru so letos z diagnozo hemoragična mrzlica z renalnim sindromom (HMRS), kot jo strokovno imenujejo, zdravili 60 odraslih in tri otroke. V nevarnosti, da se okužijo, so predvsem ljudje, ki v tem času delajo v gozdovih ali pospravljajo kleti in druge objekte, ki so bili dlje časa zaprti, previdnost pa ni odveč niti pri vsakdanjih sprehodih.



»Če danes z vročino pridete na infekcijsko, imate bodisi covid-19 bodisi mišjo mrzlico,« je v kolumni v Delu pred dvema dnevoma zapisal pediater in infektolog dr. Marko Pokorn. To je potrdil kratek pogovor z Mladenom Barićem, samostojnim podjetnikom, ki se ukvarja s sečnjo in spravilom lesa in je eden od podizvajalcev družbe Slovenski državni gozdovi (SIDG) v gozdovih na območju Predmeje. V trenutku, ko smo ga poklicali, je bil na urgenci, razlog za slabo počutje je ali covid-19 ali mišja mrzlica, je vnaprej ugibal. Že pred slabim mesecem je za Primorske novice in Radio Koper povedal, da so za mišjo mrzlico zboleli štirje zaposleni, dva sta imela hujšo, dva blažjo obliko bolezni.
 

Prva misel je vselej covid-19

Na SIDG že od marca ponekod opažajo povečano populacijo miši, ki je posledica lanskega bogatega semenskega leta bukve. Aprila so prve okužbe s HMRS doletele delavce omenjenega izvajalca v Trnovskem gozdu, zbolela pa sta tudi njihova gozdarja, eden na Kočevskem, drugi prav tako na območju trnovskih gozdov. Slednji je Florjan Omejc, inženir gozdarstva in delovodja na Tolminskem. Zbolel je okoli prvega maja; kot se spominja, je bil doma, sredi hišnih opravil, ko je še pred večerom začutil hudo utrujenost, kmalu se ji je pridružila mrzlica. Po prespani noči se mu je zdelo, da je bolje, a ne za dolgo, mrzlica se je vrnila in počutil se je še slabše, edini možni odgovor je bil kajpada – covid.



Naročil se je na testiranje in počakal na izvid, ta je bil negativen, njegovo počutje pa vse slabše, čutil je, da ima visoko vročino. Klical je na urgenco in se naročil za pregled, naposled so ga obdržali v bolnišnici, skupno pa je trajalo pet dni, da je prišel do bolniške oskrbe, saj se obravnava najprej zavleče zaradi testiranja na novi koronavirus, nato še zaradi ukrepov, povezanih z njim. V bolnišnici je ostal približno teden dni, spomni se hudih bolečin v očeh in glavobola, a ni bilo tako hudo kot pri nekaterih drugih gozdarjih, ki so obležali za več tednov, je povedal sogovornik, ki zdaj že dela. Spomnil se je še kakih šest ali sedem primerov mišje mrzlice med kolegi, simptomi pa so bili različni. »Poklic gozdarja nikakor ni tako romantičen, ko si mnogi mislijo,« je dodal; poleg mišje mrzlice nanje prežijo klopi, ki prenašajo klopni meningitis in boreliozo (tudi to je že staknil), nekateri so alergični na čebelji ali osji pik ...
 

Prenos z vdihavanjem prahu

Kar zadeva HMRS, bolezen, ki so jo pri nas prvič potrdili leta 1954 in zanjo ni ne cepljenja ne zdravila, so v nevarnosti predvsem zaradi zlaganja in premikanja vejevja, pod katero se rad skrije mišji zarod, tam so tudi ostanki njihovih iztrebkov. Bolezen se namreč z glodavcev na človeka prenaša z vdihavanjem prahu, ki je okužen z njihovimi izločki, lahko pa tudi, kot poudarjajo na NIJZ, z uživanjem okužene hrane ali vode ter ob stiku s kužnino prek kože (na primer pri kopanju v površinskih vodah, stiku z okuženo zemljo). S človeka na človeka se ne prenaša.

Bolezen povzročajo hantavirusi, poteka v več fazah, znaki so deloma odvisni od vrste virusa, ki je povzročil okužbo. Kot je mogoče prebrati na spletni strani NIJZ, se v prvi fazi, ki traja nekaj dni, pojavijo predvsem mrzlica, visoka vročina, hud glavobol ter močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu, očesne veznice so pordele, opazna je rdečina na obrazu (podobno kot po sončenju). Sledi obdobje, ko ima bolnik znižan krvni pritisk, in nato obdobje, ko se pokažejo znaki odpovedi ledvic. Pri bolnikih, ki razvijejo akutno odpoved ledvic, je potrebna začasna dializa, praviloma pa vsi popolnoma okrevajo. Smrtnih primerov je malo.




Ker so prvi znaki bolezni podobni znakom covida-19, se odkrivanje bolezni, kot je razvidno iz primera Florjana Omejca, lahko zavleče. Zato so pri SIDG sodelavce, ki delajo v gozdu, opozorili, da naj bodo pozorni na morebitne simptome mišje mrzlice. »Že ob prvih pojavih tega virusa smo obvestili vse zaposlene in jih opozorili na zaščitno ravnanje, skladno z navodili, objavljenimi na spletni strani NIJZ. Prav tako smo opozorilo objavili na naši spletni strani, družbenih omrežjih ter opozorili občini Nova Gorica in Ajdovščina, glede na to, da so se prvi primeri pojavili v Trnovskem gozdu,« so povedali pri SIDG.

Podobna navodila so zaposlenim posredovali na zavodu za gozdove, kjer so imeli po besedah Andreja Gruma iz službe za varnost in zdravje pri delu le nekaj primerov okužbe z mišjo mrzlico. Kot je dodal, njihovi zaposleni vendarle niso tako v nevarnosti, ker opravljajo v glavnem preglede gozdov, ne pa tudi del, kot je spravilo lesa ali vejevja. Vsekakor pa na terenu opažajo izredno povečano populacijo miši.
 

Plenilci jih ne dohajajo

Kateri so razlogi za mišje leto, je pojasnil dr. Ivan Kos, profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti. Med vrstami miši so sicer razlike, kot je poudaril, a pri nas pod tem imenom večinoma razumemo miši in voluharice. Obe vrsti imata izjemno reprodukcijsko sposobnost, kar pomeni, da imajo v letu, ko so ugodne razmere za razplod, več mladičev in ti tudi prej dosežejo spolno zrelost. Tako se zgodi, da ne kotijo mladičev le enkrat ali dvakrat na leto, ampak skoraj vse leto, tudi pozimi. Populacija gozdne voluharice se tako lahko poveča celo do stokrat, pravi dr. Kos. Ali drugače: »V običajnih letih imamo na dva hektarja gozda eno voluharico, v ekstremnih pa nekaj sto.« Ugodne razmere ustvarja obrod gozdnega drevja, zlasti bukve. Žir, čeravno ni na vrhu najbolj priljubljenih jedi pri miših in voluharicah, je namreč energijsko in beljakovinsko bogata hrana.



Tempu razploda v letih, obilnih s hrano za glodavce, pa njihovi plenilci, mačke, sove, lisice in kače, ne morejo tako hitro slediti. »Tudi če ima divja mačka zaradi večjega števila voluharic več hrane, to pomeni večje možnosti za preživetje mladičev, ne pa bistveno večjega števila v leglu,« je razlagal sogovornik. Spremembe se zgodijo kvečjemu z nekajletnim zamikom. S tem problemom se je ukvarjal že sam Aristotel, je kot zanimivost dodal Ivan Kos. Že 450 let pred našim štetjem je namreč postavil tezo, da če povečanega števila miši in voluharic ne morejo zajeziti plenilci, se bo njihovo obdobje končalo s slabim vremenom ali boleznijo. Mišja leta si sicer sledijo s precej nepredvidljivim razmikom, po ocenah pa na tri do pet let.