Dom, ki je postal tudi umetniška galerija
V časih, ko so stanovanja in hiše postali domače pisarne, se v hibride spreminjajo celo stanovanja in umetniške galerije. Pandemija koronavirusa je do takšne rešitve pripeljala tudi ljubljansko galeristko Piero Ravnikar, ki je leta 2017 ustanovila Ravnikar Gallery Space, a sta jo karantena v prvem valu in komercialna najemnina prisilili, da se je z galerijo poslovila iz pritličja Prešernove ceste 10a. Nov list v razvoju galerije je obrnila kar v svojem stanovanju nekaj ulic stran. Kot pravi, ji ni žal, četudi vrata svojega doma odpira javnosti.
»V času covida se je šele pokazal problem s tržnimi najemninami, pri zasebnikih za izredne razmere ni bilo posluha, v moji karieri pa je bila to pika na i, da moram ubrati drugačno pot drugačnih formatov. Poglobljeno sem začela razmišljati o 'dvoživki', da bi svoje stanovanje spremenila v hibrid z galerijo, kar je v tujini že dolgo znan koncept. Navsezadnje to že tako ali tako povzema moj življenjski slog, zato sem se naposled raje kot za najem drugega galerijskega prostora odločila vzeti kredit za prenovo stanovanja, za kar mi ni žal, saj še vedno živimo v pandemičnem vakuumu, ko stvari ne delujejo v polni meri,« je okoliščine, ki so jo pripeljale do te rešitve, opisala sogovornica, ki zdaj živi in deluje na Levstikovi 3.
Dodala je, da se je sreča na njihovi strani pokazala tudi v tem, da so jeseni na Gosposki ulici 16 v sodelovanju z ZRC SAZU lahko odprli še vrata projektnega prostora oziroma galerije R Space, namenjene najmlajši generaciji ustvarjalcev, predvsem s področja slikarstva, risbe in kiparstva.
Iz staromeščanskosti v belo kocko
Prenovo stanovanja tudi v galerijo, projekt, ki je dobil ime LE < 3 (Le ljubezen) po hišnem naslovu Levstikova 3, sta zasnovali z arhitektko Majo Stamenković, ki se je podpisala že pod interier Ravnikar Gallery Spacea, njen prvi projekt te vrste. A tam so bili tudi zaradi zahtev lastnika delno omejeni. Bil je dolg in ozek prostor, ki ga je bilo treba z minimalnimi posegi preoblikovati v galerijo. Tudi pri preoblikovanju stanovanja v galerijo je uporabila princip bele kocke z belimi stenami, svetlo sivimi tlemi in oblikovanjem svetlobe.
Čeprav je stanovanje že definirala predvsem umetnost, s katero lastnica živi neločljivo, je zaradi visokih stropov, hrastovega parketa, položenega v ribjo kost, in kasetiranih dvovišinskih oken v staromeščanski hiši iz leta 1915 izžarevalo predvsem staromeščanskost.
Arhitektki se je zdelo pomembno stanovanje čim bolj odpreti, predvsem pa vzpostaviti novo arhitekturno-likovno govorico, ki bo ustvarila galerijski prostor in hkrati domačno intimo, torej ravnovesje med javnim in zasebnim. Prostor so odprli s podrtjem sten med kuhinjo, shrambo, straniščem in hodnikom, nastal je en velik prostor, ki bolj kot kuhinja deluje kot sprejemnica. Med prenovo jih je pričakalo še zanimivo presenečenje. Ko so odstranili znižan strop v shrambi, saj je pokazalo še eno okence, ki zdaj prav lepo pristaja nad kuhinjski pult.
»Marsikdo šele čez čas odkrije, da je pravzaprav prišel v kuhinjo, in prav to sem želela: da ne bi vstopil v kuhinjo, četudi je za lastnico nepogrešljiva. Piera si je želela tudi kuhinjski otok, ključno vlogo pri prikrivanju pravega značaja prostora je odigral prav ta osrednji element iz moje serije kosov Building Blocks. Vsak je unikaten in oblikovan za določen prostor in uporabnika ter običajno simbolizira spomin prostora, da so tam nekdaj stale stene,« je povedala.
Kos, ki se lahko zazdi kot umetniški, je lahko kuhinjski otok ali ob odprtju razstave element, okoli katerega se obiskovalci posedejo ali pomenkujejo, poleg tega omogoča shranjevanje umetniških del. V očeh njegove avtorice nosi še širši pomen: je gradnik povezovanja galeristov, umetnikov, ljubiteljev umetnosti, potencialnih kupcev. Lani je prejel nagrado za produktno oblikovanje big see.
Čeprav je bilo vse pohištvo v stanovanju izdelano po meri, je Maja Stamenković bolj posebne kose zasnovala tudi za spalnico, edini prostor, kamor obiskovalci ob obisku galerije ne morejo vstopiti, in edini, kjer so ohranili star parket, v vseh drugih, razen v kopalnici, kamor je po novem prestavljeno še stranišče, ga je zamenjal poliuretan v nežnem sivem odtenku. »Poseben karakter dajeta prostoru avtorsko zasnovani nočni omarici Love letters v nežnih rožnatih tonih, ki nas v času digitalne komunikacije opominjata na pomen pisanja ljubezenskih pisem, pa tudi, da smo v vzporedni virtualni realnosti pozabili pisati in brati. Love letters nagovarjajo v prvi vrsti posameznika, da si napiše ljubezensko pismo. Kopalnica je bila prav tako zasnovana v nežnem koloritu in z medeninastimi poudarki, povsod po stanovanju pa je tudi zelenje,« je povzela.
Za znance neprepoznavna predvsem kuhinja
Galerija je umeščena v nekdanjo dnevno sobo, ki se lahko kadarkoli vrne v prejšnjo funkcijo. Od tam se gre v pisarno, kjer je še depo, tudi tam je najti avtorski kos pohištva – betonsko mizo. Ob vsem naštetem je bilo treba zagotoviti shranjevalne površine za lastnico in paziti, da delujejo dovolj neopazne oziroma estetske za galerijski prostor. »Ohranjeni elementi, stare luči in stara obnovljena vrata, ter stoli iz hrastovega lesa Mosquito Rex Kralj pa v prostor vnašajo toplino in ohranjajo zgodovinski spomin na prejšnji prostor, ob njih se zaveš, da je ta prostor tudi stanovanje,« je poudarila Maja Stamenković.
Po opažanjih lastnice Piere Ravnikar so eno največjih sprememb ustvarila poenotena tla v svetlo sivem tonu, prav tako nova okna, ki poslej niso več dvojna, kasetirana, za taka danes zaradi sodobnih, toplotno in zvočno dovolj izolativnih ni več potrebe, s tem so pridobili tudi police, ki so dobrodošla odlagalna površina. Nasploh se vse skupaj zdaj zdi veliko bolj odprto, a je celo za njene prijatelje, znance in umetnike neprepoznavno, še zlasti kuhinja. Prav tej novi belini pa organsko prepušča umetniška dela, tako da se podoba stanovanja vselej spreminja, in to šteje za poseben privilegij.
Kako pa je živeti v domu, namenjenem tudi javnosti? »To jemljem, kot da sem ga predala v višje namene, vendar ne pričakujem, da bo tako ostalo za vedno. Še vedno živimo v posebnih časih, ko tudi galerija ne bi delovala tako, kot je pred pandemijo,« se zaveda posebnih okoliščin.
Ogled razstav je mogoč le po dogovoru, kar je pripomoglo k temu, da galerijo poslej obiskujejo samo tisti, ki jih razstavljena umetniška produkcija zares zanima. Prej so zlasti na odprtja in druge dogodke zahajali tudi tisti, ki so jih bolj zanimali druženje in zabave. »Po novem je več časa za pogovore ob čaju ali kavi, umetniki in obiskovalci povedo, da jim je všeč bolj butičen in intimen pristop,« je povedala.
So pa nekoliko bolj frekventni otvoritveni dnevi, ki spremljajo novo razstavo in predstavitev umetnika, tedaj ima galerija vrata odprta navadno med 12. in 18. uro, obiskovalce pa razvrstijo v petnajstminutne termine po pet oseb. Zanimanje je zelo odvisno od poznavanja avtorja, večjo pozornost žanjejo bolj uveljavljenimi slovenski avtorji, mnogo manj nepoznani tuji. Pridejo tudi tuji obiskovalci in galeristi, čeprav vlada turistično zatišje. S tem hibridnim modelom se je rešila še ena težava: v stanovanju lahko ponudijo rezidenčni prostor gostujočemu umetniku.
Stanovanje in galerija LE <3, Ljubljana
Avtor projekta: Maja Stamenković, MA_ST_AR
Leto izvedbe: 2021
Velikost: 88 m2
Gradbena dela in inštalacije: Jop, Jure Orešnik, s. p.
Tlaki: Epoksi tlaki Horvat, Lesoteks
Lesena okna in vrata: MIK
Notranja oprema: MA_ST_AR, Rex Kralj, Donar, Kubus Interier, Moples, Kamnoseštvo Burgar
Celostna grafična podoba galerije: Rok Mar
Umetniška dela na fotografijah: Simon Kocijančič, Maja Babič Košir, Ivana Bajec
