Evrovizija 1974: prva zmaga Švedske in začetek vzpona kultne Abbe
Tik pred evrovizijskim finalom v švedskem Malmöju narašča pričakovanje, kateri izvajalec bo najbolj prepričal žirijo in občinstvo, v ozadju pa še vedno tli vprašanje, kako bodo organizatorji počastili 50. obletnico zmage skupine Abba. Pesem Waterloo je po izboru v britanskem Brightonu leta 1974 švedskemu četvercu pomagala tlakovati pot na svetovne lestvice in med zvezde mednarodnega formata. Jugoslavijo je takrat zastopala Korni Grupa s skladbo Generacija 42, ki je pristala na 12. mestu.
Leto 1974 vsebuje kar nekaj zanimivih datumov; Jugoslavija je, recimo, v zadnjih dneh februarja dobila novo zvezno ustavo, 8. marca so odprli pariško letališče Charles de Gaulle, le dan zatem je japonskega narednika Hiruja Onodo po 30 letih skrivanja na Filipinih doletela vest, da je druge svetovne vojne že davno konec, z revolucijo nageljnov se je 25. aprila končala fašistična diktatura na Portugalskem, poleti je bilo v Zahodni Nemčiji svetovno prvenstvo v nogometu, 8. avgusta je v aferi Watergate Richard Nixon vendarle naznanil svoj odstop, konec taistega meseca se je v Zagrebu iztiril ekspresni vlak, pri čemer je življenje izgubilo več kot 150 ljudi, konec novembra so v Etiopiji našli okostje avstralopiteka Lucy …
Vmes je bil 6. april, ki je svetovni zgodovini dodal precej trivialni podatek: na Evroviziji je s pesmijo Waterloo zmagala švedska skupina Abba.
Taktični naskok na evrovizijski oder
Do takrat je bila Abba, katere ime je sestavljeno iz začetnic njenih članov, takrat še poročenih parov Anni-Frid Lyngstad, Bennyja Anderssona, Björna Ulvaeusa in Agnethe Fältskog, precej neznana. Leta 1973 so se poskušali na evrovizijski oder prebiti s pesmijo Ring Ring, vendar je na švedskem predizboru Melodifestivalen dosegla tretje mesto. Skupina je sicer izdala istoimenski debitantski album, prepričala nekaj občinstva, a to ni bilo dovolj za preboj na svetovne lestvice. Tja pa je hotela Abba.
Uspešnejša je bila v drugem evrovizijskem poskusu. Da je bila skladba o ljubezenskem razmerju, ki se konča z vdajo, narejena s ciljem prebiti se na ta festival, člani skupine nikoli niso skrivali. Kot je prebrati iz različnih virov, je imela tudi vsaj dve delovni različici naslovov, a spet je prišla v ospredje želja po zmagi in z njo analogija na znamenito bitko, v kateri je Napoleon doživel veliki poraz.
Waterloo je zmagala na domačem Melodifestivalen, vendar pa ni takoj zasedla vrha domače glasbene lestvice, zato so člani začeli osvajati občinstvo drugih držav ter posneli francosko in nemško različico. Tako opremljeni so šli na izbor za pesem Evrovizije v Brightonu, kjer so se predstavili pred približno tisoč gledalci (običajno zmogljivost dvorane Dome so morali zaradi velikosti odra zmanjšati za polovico) in končno slavili.
Čeprav je zmagovalna skladba postala ena najbolj predvajanih vseh časov in je še vedno med tistimi evrovizijskimi pesmimi, ki jih ljudje največkrat poslušajo prek pretočnih kanalov, najprej ni vzbudila toliko zanimanja. V resnici je skupini, ki je Evrovizijo prvič pripeljala na švedska tla, več slave prinesla pesem S.O.S. (1975) in nato Mamma Mia, pozneje pa predvsem hiti, kot so Dancing Queen, Super Trouper, Knowing Me Knowing You, Take a Chance on Me … Vse te uspešnice so sčasoma povzdignile tudi Waterloo, ki so jo ob 50. obletnici Evrosonga leta 2005 izbrali za najboljšo pesem v zgodovini izbora. Enako čast je doživela leta 2021.
Jugoslavija: Kar bo, pa bo
Izbor leta 1974 je bil precej drugačen kot danes, ne le po številu obiskovalcev in bleščavosti, ampak tudi po številu sodelujočih držav. V Brightonu so na oder stopili predstavniki 17 držav, v zadnjem trenutku je namreč sodelovanje odpovedala Francija, saj je le nekaj dni prej preminil predsednik države Georges Pompidou.
Prireditev tudi ni potekala v državi zmagovalki prejšnjega leta. Na izboru 1973. je zmago Luksemburgu prinesla pevka Anne-Marie David s pesmijo Tu te reconnaîtras, vendar se je luksemburška radiotelevizija odpovedala organizaciji dogodka, saj ga je gostila že leto prej. Španija, ki je bila na omenjenem izboru druga, je prav tako zavrnila častno vlogo, nakar so se za organizacijo začeli zanimati v Izraelu in Združenem kraljestvu. Zmagal je BBC, ki je tako takrat že četrtič pripravljal tekmovanje, potem ko ga je katera druga televizija zavrnila.
Med 17 državami, ki so poskušale pridobiti naziv najboljše evrovizijske popevke leta 1974, je bila tudi Jugoslavija. Na predizboru v Opatiji je žirija izbrala skladbo Kornelija Kovača Moja generacija (oziroma Generacija 42), ki jo je izvajala Korni grupa. Skupina je prišla do potnega lista za Brighton z »značilnim, vedno malce folklorno obarvanim melosom«, kot je bilo po izboru mogoče prebrati v krajši notici v Delu, in pri tem premagala skladbo Atija Sossa Neodposlano pismo, ki jo je zapela Slovenka Elda Viler. Slovenci so tistega leta na predizboru, je še poročalo Delo, sodelovali v večjem številu, saj je v Opatijo potovalo sedem pevcev, izmed katerih so se kar trije uvrstili v finale.
»Sobotni večer so tudi tisti televizijsko navdahnjeni državljani, ki ne marajo dosti za popevke, preživeli v tekmovalnem vzdušju svečano okinčane Opatije. Korni grupa je požela viharen aplavz, dobila 'Zlati val', zadovoljna še enkrat odpela Mojo generacijo in se začela veseliti potovanja. Potem pa bo, kar bo, bi lahko rekli. Vsako leto znova je Jugoslavija na evrovizijskih popevkarskih tekmovanjih nekje tam zadaj, čisto na repu. Morda bo letos drugače? Bomo videli, kako bo brightonska žirija gledala na generacijo Kornelija Kovača.«
Časnik je nato o velikem dogodku v Brightonu poročal še v rubriki Pa še to, kaj več pa iz arhiva nismo razbrali. Korni grupa, ki jo je osnoval in vodil skladatelj Kornelije Kovač, med člani pa sta bila v različnih obdobjih tudi Dado Topić in Zdravko Čolić, je pristala na 12. mestu in ostala pri slavi v Jugoslaviji. Svet pa je takrat poleg Abbe spoznal Olivio Newton-John; s pesmijo Long Live Love je zastopala Združeno kraljestvo in zasedla četrto mesto. Pred njo sta bili še Italija in Nizozemska.
Evrovizija pa je bila tistega leta posredno vpletena tudi v velike politične spremembe na Portugalskem. Pevec Paulo de Carvalho je s skladbo E Depois do Adeus resda pristal na repu izbora, a je bil tako nekontroverzen, da je skupina levičarskih častnikov, ki so se borili za osvoboditev izpod diktatorskega režima, prav njega in drugo njegovo pesem, Grândola, Vila Morena, izbrala za znak začetka vojaškega udara. Manj kot 24 ur po njenem predvajanju, 24. aprila 1974, je padla najstarejša fašistična diktatura v Evropi, z revolucijo nageljnov, ki so jih ljudje zatikali v gumbnice vojakom in z njimi krasili tanke, pa se je začel portugalski prehod v demokracijo.
Dolga ljubezen do Evrovizije
Abba je, kot je mogoče prebrati na uradni spletni strani Švedske, doma zanetila veliko ljubezen do Evrovizije. Do zdaj je država nanizala sedem zmag in tudi sedmič gosti tekmovanje; v Stockholmu ga je pripravila v letih 1975, 2000 in 2016, v Göteborgu leta 1985 in trikrat v Malmöju (poleg letošnjega leta še 1992. in 2013.). Dvakrat, v letih 2012 in 2023, ji je gostiteljstvo prinesla pevka Loreen. A njeno lansko slavje ni ostalo brez sumničavosti. Takoj so namreč vzniknile špekulacije, da je Švedska zmagala prav zato, da bi v slogu proslavila s skupino Abba. Ta je do zdaj vztrajno zavračala vse napovedi, domneve in natolcevanja o svojem nastopu. Vendar pa nikakor ni pričakovati, da bi ostal ta zgodovinski trenutek povsem brez pozornosti.
