Intervju: »Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost«

Ali si lahko obetamo, da bo zakon zagotovil boljšo dostopnost, kakovost in varnost psihoterapije za vse? Bodo pogoji za delo psihoterapevtov in nadzor nad izvajanjem dejavnosti boljši ali ne? Zakon zagotovo odpira pomembna vprašanja o standardih, strokovnosti in zaščiti uporabnikov. V luči tega pomembnega sistemskega premika smo se pogovarjali s prof. dr. Christianom Gostečnikom, rednim profesorjem za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo religije in pastoralno psihologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kliničnim psihologom, psihoterapevtom in utemeljiteljem relacijske družinske terapije.

Kako ste kot strokovnjak in raziskovalec vstopili na področje psihoterapije in družinske terapije?

Že od nekdaj so me zanimali odnosi; kako ljudje doživljajo odnose in sebe v njih, pa tudi kako na odnose, ki jih sklepamo, vplivajo okolje, družinske travme, vzorci ipd. Tako sem se po končanem študiju teologije odpravil v Ameriko na študij klinične psihologije in zaključil z doktoratom iz klinične psihologije. Med študijem sem se najprej srečal tudi s t. i. kliničnopsihološko diagnostiko. To pomeni, da sem imel prakso tako na psihiatrični kliniki kot v različnih povezanih ustanovah.

FOTO: Katja Božnik

V Ameriki je sistem izobraževanja klinične psihologije zastavljen tako, da mora vsak, ki zaključi diagnostiko, nadaljevati specializacijo še na eni izmed psihoterapevtskih smeri; izbral sem smer zakonske in družinske terapije, opravil specializacijo in se nato začel intenzivneje ukvarjati s tem področjem. Lahko rečem, da sem prav zaradi širine znanja tako postopoma začenjal celovito razumeti ta poklic. Zato tudi lahko rečem, da dobro razumem delo psihiatrov, z njimi sem se strokovno zelo srečeval, kliničnih psihologov in psihoterapevtov.

Pozneje smo tudi v Sloveniji začeli sistematično razvijati področje zakonske in družinske terapije, gre namreč za tri zelo specifične smeri, ki naj bi bile medsebojno povezane in integrirane, saj druga drugo nujno potrebujejo pri celostni obravnavi človeka v stiski. Na podlagi teh spoznanj smo na teološki fakulteti vzpostavili celosten izobraževalni program, ki obsega petletni študij, nadaljevanje v štiriletni specializaciji zakonske in družinske terapije in možnost nadaljevanja na doktorski ravni.

Kdaj ste začeli razvijati relacijsko družinsko terapijo in na kakšni ravni je danes?

Razvoj zakonske in družinske terapije v Sloveniji se je začel leta 2000. Še pred tem pa sem se s tem srečal že v Ameriki. Danes, po več kot dvajsetih letih, je kot rečeno vzpostavljen celovit in stabilen sistem, ki omogoča izobraževanje psihoterapevtov po sodobnih standardih. Študijski program vključuje poznavanje in integracijo osnov področja psihoterapije, pa tudi klinične psihologije in psihiatrije, kar pomeni, da naši terapevti pridobijo široko, interdisciplinarno znanje.

FOTO: Katja Božnik

Študij temelji na sistemski teoriji in nevroznanosti ter psihoanalitičnem razumevanju človekove notranje strukture. K temu je seveda bistveno pripomogla ravno povezava z medicinsko fakulteto, predvsem oddelkom za psihiatrijo – od tam so tudi naši predavatelji na prvi stopnji in na specializaciji. S sodobnimi spoznanji iz nevroznanosti smo tako naše terapevtsko znanje nadgradili in razvili pristop, ki vključuje tudi nevroznanstveni pogled na človekov razvoj, delovanje travm in vsesplošno je to znanstveno strokovno iskanje nezavednega pri posamezniku. Prav ta povezava med relacijsko psihoanalizo in sodobno sistemsko teorijo je tudi temelj našega integrativnega modela. 

Kako bi ocenili stanje psihoterapije v Sloveniji pred dvema desetletjema in danes?

Psihoterapija se je zelo razvila. Tudi trg je danes vse bolj lačen, žejen in sestradan in potrebuje znanstveno utemeljeno, strokovno psihoterapijo in lahko trdim, da smo na tem področju popolnoma brez vsake konkurence. Potrebe po psihoterapevtih so čedalje večje. Verjamem, da se vsi terapevti različnih smeri in pristopov trudijo po svojih najboljših močeh. Z gotovostjo pa lahko trdim, da se je naš skozi leta toliko razvil, da je danes mednarodno priznan in znanstveno potrjen, izvaja se na Univerzi v Ljubljani, torej je univerzitetni program, in sicer na vseh študijskih stopnjah, in ni dvoma, da smo v zadnjih dvajsetih letih močno znanstveno in strokovno napredovali.

Kje so po vašem mnenju največji premiki – na ravni stroke izobraževanja, javnega prepoznavanja?

Največji premiki so se zgodili prav na znanstveno-strokovnem področju. Nismo se le uveljavili na univerzi, ampak so naši programi strokovno potrjeni in mednarodno priznani. Izpolnjujemo vse stroge kriterije, ki jih zahtevajo evropske in ameriške strokovne organizacije, sami pa skrbimo za kakovost stroke doma.

Zame ni nič pomembnejšega kot prav to. Naši študenti niso samo prihodnji terapevti, ampak so tudi znanstveniki in raziskovalci, saj budno spremljamo njihov študij in njihovo delo – napredujejo pod skrbnim strokovnim nadzorom in supervizijo. To zagotavlja, da lahko resnično pomagamo ljudem na varen in strokoven način. 

Zakaj je pomembno, da se psihoterapevtsko izobraževanje razvija znotraj akademskega prostora?

Zelo pomembno je, da imamo znanstveno-strokovni nadzor, ki zagotavlja, da se izvaja le tisto, kar je znanstveno-strokovno in akreditirano ter potrjeno. To so osnovni pogoji, namreč, da študij in poznejše terapevtsko delo temelji na strokovnosti in znanosti. Ne želim nikomur očitati ničesar, saj se vsi trudijo delati po svojih najboljših močeh. A če smo pripravljeni študijske programe tudi izvajati in akreditirati na Univerzi in pri NAKVIS, potem to pomeni, da so izpolnjeni strogi standardi, ki zagotavljajo visoko raven znanstvene in strokovne kakovosti. To je zame najpomembnejše. Pomembno je torej, da je znanstvena metoda preverljiva.

FOTO: Depositphotos

Kakšna je vloga etike in duhovnosti v terapevtskem izobraževanju?

Duhovnost je nekaj, kar ljudje lahko integrirajo v svoje življenje neodvisno od osebnih prepričanj, virov ali pristopov do stvarstva, človeka in človeške duše. A ko govorimo o odnosih, nam prav duhovni vidik pomaga, da presegamo zgolj »jaz in ti«, ter vstopimo v globlji, medsebojni stik. Duhovnost je tako lahko del posameznikove zasebne etike, etika pa je v terapevtskem delu nujni strokovni okvir. Profesionalna etika, standardi in pravila so temelj, brez katerega terapevt ne more delovati. Etični kodeksi, ki jih poznajo tako evropske kot mednarodne strokovne organizacije, so ključni in jih je treba dosledno upoštevati. Vsako področje zdravljenja ali pomoči, ne glede na pristop, mora imeti svoje etične smernice, ki jih je treba spoštovati. Te smernice so brezpogojne in neizogibne za kakovostno in odgovorno delo.

Kako ocenjujete predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti?

Za zdaj še nismo povsem prepričani, kaj naj bi ta predlog zakona sploh vseboval. Po mojem mnenju je ključnega pomena, da se ustanovi zbornica. Da ko bo zakon sprejet, bo jasno določeno, kdo in kaj dela ter kakšne so pristojnosti. Zbornica bo tista institucija, ki bo morala vzpostaviti osnovni regulativni sistem, postaviti merila in določiti, kdo izpolnjuje pogoje in kdo ne. Zakon je seveda nujna osnova, ki bo vse to omogočila, vendar bo zbornica tista, ki bo konkretno določala, kaj in kako.

FOTO: Depositphotos

Kakšna je vaša vizija razvoja psihoterapije v Sloveniji, torej recimo v prihodnjih desetih letih?

Še enkrat ponavljam, naš cilj je, da najprej akreditiramo pristope in jih nato znanstveno ter strokovno razvijamo, in sicer z raziskavami. Ko sem začel v Sloveniji delati kot terapevt, je bilo to v Sloveniji najprej, skoraj da ne rečem čudno, danes pa je povpraševanje veliko — ljudje so lačni in žejni kakovostne psihoterapije. Vsak dan gledamo vse več slovenskih družin z veliko izzivi; od težav z otroki, mladostniki, travme, ki se kažejo v odnosih, težave na področju starševstva do medgeneracijskih vzorcev in zasvojenosti — vse od alkoholizma do odvisnosti od interneta in drugih področij, medgeneracijske travme, konfliktni odnosi v družinah, šolstvo in vzgoja, skratka, ogromno smeri, ki jih še ne znamo povsem ovrednotiti. Hkrati so tu še ljudje z globokimi psihičnimi motnjami. Veliko ljudi ne potrebuje zgolj medikamentoznega zdravljenja, ampak pomoč pri reševanju težav, kot so zakonski konflikti ali osebni odnosi, tako v družini, partnerstvu kakor tudi zunaj v socialnem okolju.

Pogosto si želijo samo, da se skupaj usedemo, pogovorimo in poiščemo rešitve. Želijo nekoga, ki jih bo slišal, bo z njimi sočuten, empatičen, razumevajoč, jih pomagal razumeti, zakaj prihaja do konfliktov, in jih pri tem zmogel v resnici začutiti v njihovih najglobljih dimenzijah ter jim omogočiti nova spoznanja in nova izkustva, ki zares zdravijo. Tu pride v ospredje psihoterapija in najboljša je strokovna, ki pristopa do človeka na znanstveno utemeljeni način. Najpomembnejši pa, kot rečeno, so empatija in nova izkustva, ki jih posamezniki in družine dobijo že v terapevtskih urah in jih nato lahko prevedejo v vsakdan. Skratka zdravi in sočutni odnosi so tisto, kar zdravi.

FOTO: Katja Božnik

Kakšno vlogo naj torej pri tem igrajo univerze, strokovna združenja in država?

Država naj potrdi tisto, kar sta dognali stroka in znanost, predvsem v akreditiranih programih in ustanovah na univerzah. To je temelj vsega. Prav zaradi tega imamo raziskovalne ustanove, kjer se znanost razvija, država pa naj bo tista, ki te dosežke uradno potrdi in uveljavi. Ko smo vstopili na evropski prostor, je postalo še bolj pomembno, da so vsi programi in pristopi potrjeni na univerzitetni ravni, kjer znanstvena skupnost resnično preverja in potrjuje kakovost. To je nujno, saj brez preverljivega sistema obstaja tveganje, da kdor koli počne kar koli, kar lahko vodi do številnih zlorab. Zato mora obstajati stroga regulacija, ki zagotavlja strokovnost in varnost.

Kaj bi želeli sporočiti mladim terapevtom, ki vstopajo v ta poklic?

To je eden izmed najbolj zahtevnih in izzivalnih poklicev sodobnega časa. Je zelo dinamičen, poln različnih situacij, ki zahtevajo izjemno občutljivost, globoko intuicijo in osebnostno zrelost. A pomembno je, da so že študentom na voljo predvsem tisti programi, ki so znanstveno in strokovno preverjeni. Na tej poti bodo posamezniki doživeli svojo osebno rast, kar jim bo omogočilo, da bodo ob svoji zrelosti lahko pomagali rasti tudi drugim.

Naročnik oglasne vsebine je Teološka fakulteta