Kako je Izolan Tomi prebudil staro Zaspanko
Izolsko podjetje KOP je nedavno ob ribiškem pomolu začasno privezalo sveže prenovljeno barko z nenavadnim imenom Mü. Le kaj se skriva za takim imenom, se sprašujejo ljubitelji bark. Stara železna motornjača, izdelana še v času avstrijskega cesarstva, je že pred prvo svetovno vojno prevažala goste med kraji v gradeški laguni. Še bolj nenavadno pa je, da je skrb za prenovo 116 let starega nekdanjega parnika lani prevzela ladjedelska delavnica, ki slovi predvsem po lesenjačah.
»Vsi v Izoli vedo, da sem ljubitelj starih jadrnic, predvsem lesenjač, in da sem pred 18 leti s somišljeniki ustanovil Društvo starih bark Izola, ki povezuje kakih 20 aktivnih članov. Zato je res malce posebno, da me je Avstrijec Stefan Prokesch že pred tremi leti nagovarjal, da bi kupil njegovo ladjo. Brez velikega pomišljanja sem odklonil, ker nima jamborov, ne jader in ni iz lesa. Vendar je bil vztrajen. Dal mi je vedeti, da je postala barka preveliko breme in skrb za njegova leta, hkrati pa je verjel, da bi moje podjetje lahko primerno skrbelo za Mü,« je pojasnil lastnik podjetja KOP Tomi Sinožič.
Ljudje govorijo
O jahti Mü je po Izoli krožila malce prirejena in polepšana zgodba, da je bila v službi avstrijske dvorne gospode v floti gradu Miramare, vendar je to zgodbo njen prejšnji lastnik Stefan Prokesch odločno zanikal. Ladjo so naročile avstroogrske železnice za prevoz potnikov v Gradežu.
»Lani sem si barko pobliže ogledal in ugotovil, da je nadvse dobro vzdrževana, da je bila le pol leta na leto v morju, preostalo na kopnem, da ima dobro ohranjen jeklen trup, sploh pa me je navdušila kakih 60 let stara ladijska strojnica z motorjem Delfin 132 kW UE 680 LM, ki je delovala le 300 ur. Tak motor lahko ob skrbnem vzdrževanju deluje tudi sto let,« je ocenil in barko kupil za nekoliko več, kot bi bila protivrednost starega železa z nje.
Od Gradeža do Izole ni daleč
Stefana Prokescha v Izoli poznajo predvsem po tem, da je bil s staro motornjačo Mü pred 30 leti med prvimi gosti novozgrajene marine. V Avstriji je bolj znan kot jazzovski glasbenik, kot basist denimo igra v skupini Michael Starch Jazzensemble. Zelo rad prihaja v Izolo. Še večkrat je prišel, ko je bila motornjača še njegova, vendar se je z njo zadrževal v glavnem v marini in zelo malo plul. Na njej je preživljal prosti čas, a raje spal v hotelu. Sicer pa je vodenje barke na kratkih izletih po morju občasno zaupal kakemu dovolj spretnemu izolskemu ribiču. Avstrijski glasbenik nam je povedal, da se je nanjo navezal že v mladih letih, ko je poletja preživljal v Gradežu in se pogosto prevažal z njo med Gradežem in krajem Porto Buso. Zdela se mu je ikonična že zato, ker je vedel, da so jo leta 1907 naročile avstroogrske železnice najverjetneje v eni od tržiških ladjedelnic.
Ni najbolj jasno, kaj se je dogajalo z barko po propadu avstrijskega cesarstva in med obema vojnama. Očitno so jo uporabljali za različne namene, za prevoz tako potnikov kot različnega tovora, celo premoga. Leta 1960 so jo obnovili v ladjedelnici v Chioggii pri Benetkah, jo iz parnika spremenili v motornjačo ter preimenovali v Danubio (Donava). Vanjo so vgradili močnejši motor (170 konjskih sil), ki ladjo poganja še danes. Sinožič ve, da je imela Danubio sestrsko ladjo, za katero se je po prvi svetovni vojni izgubila sled.
S propadom cesarstva je torej menjavala lastnike in bila obsojena na vse manj bleščečo pomorsko kariero. Dokler je ni Prokesch leta 1992 odkupil od ladjarske družbe Biasiol, Scaramuzza, Zuliani in Dovier v Gradežu. Po naključju je izvedel, da jo nameravajo prodati za staro železo, čeprav se je nanjo navezalo veliko ljudi. »Verjetno je bila res registrirana za 60 potnikov. Ko se je nanjo vkrcala takšna množica, je to bila prava predstava,« se spominja lepih starih časov. V hipu se je odločil za poceni nakup in uredil, da bi ladjo obnovili v zadnji tedaj še delujoči ladjedelnici na Dunaju. »Ne morem vam dovolj opisati, kakšen podvig je bil prepeljati 40 ton težko železno barko iz Gradeža do Dunaja. Za nameček se je zapletlo v dunajski ladjedelnici in smo jo morali prepeljati v Bratislavo, kjer so jo leta 1993 dokončno obnovili ter ji dali današnjo podobo nekoliko sodobnejše jahte. Potem pa smo jo pripeljali nazaj na Jadran,« je povedal jazzovski glasbenik.
Stefan Prokesch je z ladje pobral eno samo stvar, zastavo avstroogrskega cesarstva. »Bila je drag spomin, razumljivo je, da sem jo vzel. Pa saj zdaj ne pluje več pod avstrijsko zastavo,« je pojasnil jazzovski glasbenik.
Pojasnil je, zakaj so ladjo Danubio prekrstili, čeprav so jo imenovali po Donavi. »Mü je ljubkovalni vzdevek za mojo ženo Renato, ki jo poznam še iz gimnazijskih časov. Tedaj je starši niso radi pustili iz hiše na večerne zmenke, zato so ji moji prijatelji in sošolci rekli, da je Zaspanka, po nemško Schlafmütze. Skrajšano smo ji potem rekli Mü,« je pojasnil skrivnostno ime.
Izola ohranja
ladjedelsko tradicijo
Čeprav Tomiju Sinožiču pravijo, da je ladjedelski mojster, je po izobrazbi strojni mehanik in mu motorji torej niso tuji, ladjedelstva pa se je izučil in priučil postopoma. Zdaj velja za enega najbolj spoštovanih popravljavcev tradicionalnih plovil v tem delu Istre. Njegovemu podjetju s petimi zaposlenimi uspe na leto obnoviti 12 v glavnem lesenih starih bark. Zato upravičeno lahko reče: »Če ne bi bilo nas, v izolskem mandraču ne bi bilo več lesenih bark.« Ko reče »nas«, ne misli toliko na svojo delavnico in ekipo v njej, temveč bolj na Društvo starih bark, ki so temeljni kamen tradicionalnih bark v Izoli. Res je izolsko društvo nastalo kasneje kot Društvo tradicionalnih plovil v Piranu, zato pa ima zdaj veliko več mladih glav in rok. Brez pridnih rok pa lesenjače kmalu razpadejo, nas opozori Tomi. In našteje primere nekaterih skoraj novih lesenih bark, ki so jih po starih načrtih izdelali celo v njegovi delavnici, vendar se že po nekaj letih vidi, kako gospodarji obupajo in slabo skrbijo zanje. Kritičen je tudi do vse pogostejše tehnike prenove starih lesenjač, ko star les preprosto prelepijo s karbonskimi smolami in trimilimetrskim furnirjem. Sam zagovarja tradicionalne tehnike gradnje in prenove bark. Toda pravih mojstrov obdelave lesa za ladje zmanjkuje.
Seveda drži pravilo, da bodo lesenjače žive, dokler bo v gozdu dovolj lesa. Vendar les ne pride sam na ladijski trup. Lastnik lesenjače mora imeti obvezno pridne roke ali pa dovolj debelo denarnico in občutek za skrb. Člani obeh društev za stare barke zamerijo lokalnim oblastem, da lastnike tradicionalnih plovil odirajo z visokimi privezninami in najemninami ob prireditvah, namesto da bi jih oprostile plačila priveza in jim celo pomagale, da bi s takimi barkami lahko ozaljšali stari mesti, kot sta Izola in Piran. »Pred leti so me zvabili v izolsko pristanišče z obljubo, da me bo privez za 13-metrsko leseno jadrnico Ampeleo stal 600 evrov, zdaj moram zanj plačevati 4000 evrov,« pravi Sinožič.
Za 12 potnikov
Motornjača Mü je razmeroma ozka, saj je dolga 16 in široka 3,5 metra, poganja jo motor, s katerim lahko pluje s hitrostjo od 12 do 14 vozlov. Obnovili so posamezne dele pločevine, za katere je klasifikacijski zavod ugotovil poškodbe ali obrabo, sicer pa je večina jeklenega trupa v dobrem stanju, če odmislimo dobro vidne vbokline na trupu, ki so jih vtisnili številni manjši trki na morju. Za 116 let jih je še malo. Prebarvali so jo v belo, zaradi česar je na njej hladneje. Zdaj morajo namestiti le še leseno palubo in podnice (pajole), sedeže na palubi ter nekaj drobne opreme.
Sprva so predvidevali, da bi ladjo oddajali v najem (čarter), a se je izkazalo, da takih plovil ne zna upravljati ravno vsak morjeplovec, saj nima premčnega bočnega propelerja, s katerimi bi čoln lažje upravljali. Pri nas je malo voditeljev čolnov, ki bi lahko dovolj zanesljivo vodili tako barko, je ocenil Sinožič. Zato jo bodo v začetku avgusta privezali ob na novo urejeno obalo izolskega pristanišča in jo oddajali za bivanje na njej. Če pa bi se gostje želeli popeljati na izlet, bodo morali najeti skiperja. Barka ima dve kabini za štiri osebe, sanitarije in kuhinjico ter komandni most. Morda bi jo lahko uredili tudi za prevoz potnikov, včasih je bila registrirana res za kar 60 ljudi, zdaj pa je v koprskem vpisniku čolnov zapisano, da je registrirana za največ 12 potnikov.
Od avgusta bo verjetno res bolj zaspanka, saj bo namenjena predvsem prebivanju v izolskem pristanišču. Sčasoma pa se bo zagotovo podala tudi na izlete in križarjenja. Tomi Sinožič pravi, da jo bo dokončno opremil do konca meseca v upanju, da bodo gradbinci vendarle prenovili pristanišče, saj s prenovo premočno zamujajo.
