Kino, v katerem so odraščali babyboomerji

»Vsa družina je dobrodošla, ne glede na to, kako glasni so otroci.« S temi besedami je junija 1933 Richard Milton Hollingshead vabil v kino pod zvezdami, v katerem so si obiskovalci predstavo lahko ogledali kar iz avtomobila. Za Američane, zaljubljene v svoje jeklene konjičke, je tako ustvaril še eno dejavnost, ki jo je bilo mogoče početi v avtu, predvsem je utrl pot drive-in kinom. Po zaslugi koronavirusa, zaradi katere je večina kinodvoran še vedno zaprtih, prav zdaj doživljajo manjši razcvet.

Richard Milton Hollingshead ni bil prvi, ki se je domislil drive-in kina, bil je le prvi, ki ga je patentiral. Ljudje so namreč že neme filme gledali z avtomobilskih sedežev, prvič menda v mestu Las Cruces v Novi Mehiki, kjer si je film Bags of Gold ogledalo občinstvo iz 40 vozil, razporejenih v vrsto, kot je aprila 1915 poročal časnik The Rio Grande Republican. V dvajsetih letih so obiski filmskih predstav pod zvezdami postajali že bolj priljubljeni, vendar je bila organizacija ogledov z avtomobili bistveno večji zalogaj – razen za hude entuziaste in bogataše.


 

Najprej predstava za mamo

Hollingshead, takrat še mladi podjetnik, je zamisel dobil, ko je hotel materi, ki je bila baje malo širša, kot so bili sedeži v kinodvoranah, omogočiti ogled filma, je poročala revija Smithsonian. Na vrtu je razpel rjuho, na pokrov avtomobila namestil projektor in predstava se je začela.



Ideja je zlagoma zorela. Povezal se je s tremi sorodniki, ki so investirali v podjetje Park-It Theatres, in to je maja 1933, takoj ko so dobili pozitiven odgovor od patentnega urada, začelo v Camdenu v New Jerseyju urejati 1,6 kvadratnega kilometra veliko »dvorano« na prostem. Prostor je bil urejen polkrožno, z vrstami, ki so bile nekoliko privzdignjene, da gledalcem avtomobili pred njimi niso zastirali pogleda. Prostora je bilo za 400 vozil, platno pred njimi je merilo 12 krat 15 metrov. Prva predstava je bila 6. junija 1933, obiskovalci so si ogledali komedijo Wives Beware za ceno približno dolarja na vozilo.

Dodana vrednost ni bila le v tem, da je bil takšen kino primeren za vso družino, z vreščečimi mulci in ostarelimi babicami in dedki vred, ampak tudi v tem, da so lahko Američani več časa preživeli v svojem ljubem avtomobilu. V 30. letih prejšnjega stoletja so imeli v ZDA že več kot 20 milijonov registriranih osebnih vozil.


 

Srečališče neobrzdane mladine

Čeprav zveni kot tipična ameriška zgodba o uspehu, je pogruntavščina podjetnemu Hollingsheadu navrgla premalo denarja, zato je kino po nekaj letih prodal. Toda seme je bilo zasejano, v naslednjih letih so dobili drive-in kina še v drugih mestih po Združenih državah, do konca tridesetih let jih je bilo okoli dvajset, čeprav je pravi razcvet sledil šele, ko so lahko zvok predvajali prek zvočnikov v avtomobilu. K temu je treba dodati še razpoloženje v povojnem obdobju, ko je začela odraščati generacija babyboomerjev – mladih in razposajenih ljudi, ki so se mečkali na širokih sedežih takratnih ogromnih avtomobilov, medtem ko se je na platnu v ozadju vrtel film.



Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v ZDA že več kot štiri tisoč drive-in kinov. Sloveli so kot srečališče neobrzdane mladine, idealen kraj za prvi zmenek, kot parkirišče bleščečih se avtomobilov, s katerimi so se ponašali mladci, kot prostori, prijazni do družin, zlasti majhnih otrok, ki so jih starši pripeljali tudi v pižamah, da so med ogledom filma zaspali, in so s tem privarčevali denar za varuško. Na voljo so bili prigrizki in pijača ter druge dejavnosti, saj so lastniki hitro prepoznali potencial mladih družin, zaradi česar so se nekateri kini kmalu spremenili v tematske parke.

V sedemdesetih letih so proizvajalci avtomobilov zaradi naftne krize začeli izdelovati varčnejša in manjša vozila, s tem pa se že kvari idealizirana podoba, ki nam jo je v spomin vtisnil muzikal Briljantina iz leta 1978. V manjših avtomobilih tudi gledanje filma ni bilo več tako udobno, poleg tega so predvajali vse več cenenih filmov slabe kakovosti z vsebino, neprimerno za otroke, s čimer so iz publike izgubili družine. Te so v tem času sedale za domači televizor, drive-in kine pa izbrisale iz dejavnosti, ki jih je še vredno početi.


 

Drive-in festival

Krajšo oživitev so dočakali v devetdesetih letih, ko je boomerje začela grabiti nostalgija, potem je zanimanje za to retrodejavnost spet upadlo. V ZDA je še vedno več kot 300 drive-in kinov, vendar jih po poročanju ameriške televizije CNBC deluje le desetina. Lastniki, ki še vztrajajo, so zdaj presenečeni nad ponovnim zanimanjem in tisoči prodanih vstopnic. Novi koronavirus je prinesel novo priložnost drive-in različici, tokrat »covid style«, z nekaj dodatnimi zaščitnimi ukrepi in avtomobili na distanci.

Drive-in kini vznikajo tudi po Evropi; v Nemčiji so jih v času ukrepov uredili vsaj trideset, v Vilni, glavnem mestu Litve, gledajo filme iz avtomobilov na letališču, v francoskem Bordeauxu pravkar poteka 10-dnevni drive-in festival, na katerem predvajajo po deset filmov na dan ... Tudi v Ljubljani je pred enim tednom takšen kino začel delovati na Cesti dveh cesarjev (uredil ga je podjetnik Miran Starman), sinoči pa je na parkirišču Centra Vič (za približno 70 vozil) predstave začel predvajati Kino Bežigrad, to bo že njihova tretja sezona. Za ogrevanje je bil muzikal Dežela La La, projekcije bodo vsak teden od četrtka do nedelje.

V četrtek, 28. maja, bo tudi v Domžalah, na parkirišču nekdanje Metalke, tik ob stavbi mestnega kina, zaživel še Avto kino Domžale. Projekcije bodo potekale od četrtka do sobote in bodo trajale predvidoma do konca junija.