Kraj brez vrnitve
Najprej sem pomislila: »O, ne! Spet evrocentrična izbira!« Nato sem pohitela k policam s knjigami in iz druge vrste, kamor dajem tiste, h katerim se ne vračam pogosto, izvlekla Sramoto. Spominjam se, da sem pred davnimi časi, ko sem prvič brala to delo, podčrtala stavek: »Dojela sem, da sem del sebe pustila na kraju, kamor se ne bom nikoli več vrnila.«
In ves ta večer sem preživela v ponovnem prebiranju Annie Ernaux in bilo me je sram, da nisem takoj dojela, kako pomembno je, da so prav njej podelili letošnjo Nobelovo nagrado za književnost. Prav zdaj. Ko je treba deklicam 21. stoletja prebrati sporočila iz noči, priznanja iz trebuha, vzklike poguma, ki bo nekega dne morda iz njih naredil velike pisateljice … zagotovo pa svobodne ženske nove dobe.
Znova prebiram njeno biografijo in se sprašujem, kako je biti feministka in mati dveh sinov ali treh, ni pomembno. Kako je biti mati in pisateljica, ki piše o čustvih, iz katerih so narejeni njeni otroci, rada bi izvedela, kako je biti književna ikona in »samo ženska, ki piše«, kot je sama o sebi dejala ob neki priložnosti. »Obstajati pomeni izpiti samega sebe brez žeje,« se mi je v misli prikradel stavek iz nekega drugega njenega romana. Popijem požirek vina, kar tako, da bi mi misel lažje spolzela po grlu in se vtkala v temo razigrane intime.
Berem brez daha, obračam strani in odrinem kozarec, ki se razbije na drobne koščke. Skrbno pobiram steklene drobce, a vem, da jih bom še nekaj dni odkrivala v preprogi, pod naslanjačem, v drugi sobi, okoli omare s čevlji … Nato pa pomislim, da so ta stekelca delčki mene, ki jih puščam na krajih, kamor se ne bom nikoli več vrnila, vse dokler me ne bodo poklicali z bleščečim svetlikanjem in me opozorili, da je najdragocenejši trezor čustev prav ta kraj nepovratnosti, ki ga od časa do časa preskočimo, se mu izognemo, ga potisnemo v kot, nato pa opazimo še en delček stekla, razbitega v noči, izpolnjeni z najpomembnejšim spoznanjem našega življenja.
Hvala Annie Ernaux! Kozarec je bil popit brez žeje.
