Lenoba z mrkim izrazom
Garfield je v štiridesetih letih doživel kar nekaj sprememb, a je po značaju ostal enak.
Odpri galerijo
Od leta 1978
Rumena debela gmota, ki se brezsramno predaja lenobi in svetu deli sarkastične pripombe, s čemernim pogledom, v katerega se prikrade kanec miline samo takrat, ko zagleda slastno lazanjo, je prispodoba vseh tistih človekovih lastnosti, ki jih poskušamo v sodobnem svetu prikriti sami pred seboj, predvsem pa pred drugimi. Garfield jih brez dlake na jeziku odkriva štirideset let.
Formula ameriškega ilustratorja in striparja Jima Davisa, ki je do leta 1978 v živalskem cesarstvu človeške lastnosti pripisoval predvsem žuželkam, je bila: Živali ljudi ne ogrožajo, zato lahko počnejo stvari, ki se za človeka ne spodobijo. Drugo pomembno pravilo, ki mu je sledil, je bila preprostost. V ospredju je ponavadi glavni junak s svojim izrazom na obrazu, brez številnih elementov, ki bi zmotili pozornost, s čim krajšimi, vendar učinkovitimi izjavami. »Rad bi rekel, da je bil v ozadju ustvarjanja stripa nekakšen božanski navdih. A v resnici je bilo bistveno bolj kot to prizadevanje izumiti junaka z močnim in za trg privlačnim značajem,« je Davis že 1982 leta, ko je bil Garfield na trgu šele štiri leta, povedal za Washington Post. Takrat ga je objavljalo že 850 časnikov, prihodki pa so se mu tako kopičili, da je ustanovil podjetje, ki je skrbelo za blagovno znamko.
Garfieldove prve misli – bilo je 19. julija 1978 – so bile: »Jest mi daj!« Z njimi in svojim mrkim izrazom je bralcem takoj pokazal svoj značaji. Davis je sprva za glavnega junaka stripa izbral njegovega lastnika Jona Arbucla, a so ga pri časnikih, kamor ga je ponudil, zavrnili s pripombo, naj se raje osredotoči na mačka, saj so njegove izjave bistveno bolj bistroumne. In tako je dobrovoljni Jon izgubil glavno vlogo, dobil pa jo je rumeni požeruh, ki sovraži ponedeljke in vidi smisel življenja v neomejenih količinah lazanje ter grenjenju življenja lastniku, še bolj pa naivnemu, slinastemu cucku Odieju.
Nekaj mačjega značaja je Davis spoznal v otroštvu, saj ga je na kmetiji, kjer je odraščal, obkrožalo dvajset mačk. »Po srcu sem še vedno kmečki fant,« je pred leti izjavil za Telegraph, »če kot otrok ne bi imel astme, bi bil še danes kmet.« O bolezni, ki mu je korenito spremenila življenje, se rad pošali: »Astme nikomur ne bi priporočal, toda meni je zelo dobro dela.« Ime in precejšen del mačkove osebnosti je črpal iz življenja svojega deda, Jamesa A. Garfielda, ki je bil »na zunaj ogromen in ciničen mož, navznoter pa širokega srca«, pripisal mu je še nekaj svojih (pravzaprav na splošno človeških) lastnosti, kot so lenoba, požrešnost ter neznanski odpor do vsakega gibanja, ki je kaj več od dihanja in premikanja palca po daljinskem upravljalniku za televizijo. Nekaj svojih lastnosti je avtor podtaknil tudi Jonu, malce štorastemu junaku, ki se ne zna obleči po modi in kopiči neuspešne zmenke z damami – dokler ne spozna prve stranske junakinje Liz, Garfieldove veterinarke. Za ljubezenske prigode Davis niti Garfielda ni prikrajšal. Dve leti po debitantski objavi mu je privoščil rožnato mačkico po imenu
Arlene.
Ko Jim Davis ustvarja Garfielda, mu vselej najprej nariše oči. Med delom mrmra, momlja in se mršči, predvsem pa dela hitro. Pasica s tremi okvirji nastane v nekaj minutah. »Zgodbo si sproti izmišljujem,« je povedal za Telegraph, »preprosto sledim iztočnici, ki se mi porodi, in začnem risati.« Dela veliko, vstaja zgodaj, toda zanj so to še vedno počitnice v primerjavi z delom na kmetiji. Ob ekipi, ki si jo je ustvaril doslej, bi lahko malce upočasnil, toda v to noče privoliti, saj je ustvarjanje sarkastičnega lenega mačka preprosto preveč zabavno. Kljub temu je njegovo delo v glavnem omejeno na skiciranje na začetku ter pregled izdelka na koncu, preostali čas nameni prodaji. Posel je že zelo zgodaj zastavil kot franšizo in tako skoraj ni pisarniškega pripomočka ali kosa oblačila, ki se ga ne bi dalo kupiti ožigosanega z oranžno mačjo glavo.
Danes mačka, njegova kompanjona in druge like ustvarja več kot 50 ljudi, združenih v podjetje Paws, Inc. Garfielda, ki je julija 1978 debitiral v 41 časnikih, objavlja 2100 časopisov z okoli 200 milijoni bralcev po vsem svetu. Letni dohodek, ki ga ustvari, znaša od 750 milijonov do ene milijarde dolarjev. Njegov položaj je tudi v obdobju, ko postajajo tiskani mediji čedalje bolj redka dobrina v gospodinjstvih, tako stabilen, da mu bralci niti tega ne zamerijo, da se mu prav vsak poskus bistroumnosti ne posreči vselej.
Debelega, lenega in požrešnega mačka so izdali v številnih knjigah (v Sloveniji jih izdaja založba Graffit), risanih serijah in animiranih filmih. Na televiziji je debitiral že leta 1980 na CBS, v kinematografih leta 2004 s filmom Garfield, tridesetletnico slavijo z njim ljubitelji računalniških iger, prišel je celo na odrske deske. In to kljub vsej lenobi – ali pa prav zaradi nje. •
Jest mi daj!
Formula ameriškega ilustratorja in striparja Jima Davisa, ki je do leta 1978 v živalskem cesarstvu človeške lastnosti pripisoval predvsem žuželkam, je bila: Živali ljudi ne ogrožajo, zato lahko počnejo stvari, ki se za človeka ne spodobijo. Drugo pomembno pravilo, ki mu je sledil, je bila preprostost. V ospredju je ponavadi glavni junak s svojim izrazom na obrazu, brez številnih elementov, ki bi zmotili pozornost, s čim krajšimi, vendar učinkovitimi izjavami. »Rad bi rekel, da je bil v ozadju ustvarjanja stripa nekakšen božanski navdih. A v resnici je bilo bistveno bolj kot to prizadevanje izumiti junaka z močnim in za trg privlačnim značajem,« je Davis že 1982 leta, ko je bil Garfield na trgu šele štiri leta, povedal za Washington Post. Takrat ga je objavljalo že 850 časnikov, prihodki pa so se mu tako kopičili, da je ustanovil podjetje, ki je skrbelo za blagovno znamko.
...
Garfieldove prve misli – bilo je 19. julija 1978 – so bile: »Jest mi daj!« Z njimi in svojim mrkim izrazom je bralcem takoj pokazal svoj značaji. Davis je sprva za glavnega junaka stripa izbral njegovega lastnika Jona Arbucla, a so ga pri časnikih, kamor ga je ponudil, zavrnili s pripombo, naj se raje osredotoči na mačka, saj so njegove izjave bistveno bolj bistroumne. In tako je dobrovoljni Jon izgubil glavno vlogo, dobil pa jo je rumeni požeruh, ki sovraži ponedeljke in vidi smisel življenja v neomejenih količinah lazanje ter grenjenju življenja lastniku, še bolj pa naivnemu, slinastemu cucku Odieju.
Dedkova osebnost
Nekaj mačjega značaja je Davis spoznal v otroštvu, saj ga je na kmetiji, kjer je odraščal, obkrožalo dvajset mačk. »Po srcu sem še vedno kmečki fant,« je pred leti izjavil za Telegraph, »če kot otrok ne bi imel astme, bi bil še danes kmet.« O bolezni, ki mu je korenito spremenila življenje, se rad pošali: »Astme nikomur ne bi priporočal, toda meni je zelo dobro dela.« Ime in precejšen del mačkove osebnosti je črpal iz življenja svojega deda, Jamesa A. Garfielda, ki je bil »na zunaj ogromen in ciničen mož, navznoter pa širokega srca«, pripisal mu je še nekaj svojih (pravzaprav na splošno človeških) lastnosti, kot so lenoba, požrešnost ter neznanski odpor do vsakega gibanja, ki je kaj več od dihanja in premikanja palca po daljinskem upravljalniku za televizijo. Nekaj svojih lastnosti je avtor podtaknil tudi Jonu, malce štorastemu junaku, ki se ne zna obleči po modi in kopiči neuspešne zmenke z damami – dokler ne spozna prve stranske junakinje Liz, Garfieldove veterinarke. Za ljubezenske prigode Davis niti Garfielda ni prikrajšal. Dve leti po debitantski objavi mu je privoščil rožnato mačkico po imenu
Arlene.
Dve leti po debitantski objavi je Davis Garfieldu privoščil rožnato mačkico po imenu Arlene.
Evolucijska spremembaMačkon, ki mu je bila ljubezen do lazanj »položena v zibelko«, kajti rodil se je v kuhinji italijanske restavracije, je doživel nekaj stilističnih sprememb. Najbolj opazna se je zgodila leta 1984, ko se je postavil na zadnje noge. Kot je pojasnil Davis, je bila takšna sprememba nujna, saj je mačku omogočila, da potisne Odieja z mize ali doseže kos pite. Nekaj zaslug pri tem je imel tudi Charles Schulz, avtor risanih junakov iz serije Mulčki (Peanuts). Ko je videl, kako Davies riše mačka na tankih nogah in šapicah, ga je opozoril, da tolikšne gmote ne bi držale pokonci, zato potrebuje močne, človeške noge.
Ko Jim Davis ustvarja Garfielda, mu vselej najprej nariše oči. Med delom mrmra, momlja in se mršči, predvsem pa dela hitro. Pasica s tremi okvirji nastane v nekaj minutah. »Zgodbo si sproti izmišljujem,« je povedal za Telegraph, »preprosto sledim iztočnici, ki se mi porodi, in začnem risati.« Dela veliko, vstaja zgodaj, toda zanj so to še vedno počitnice v primerjavi z delom na kmetiji. Ob ekipi, ki si jo je ustvaril doslej, bi lahko malce upočasnil, toda v to noče privoliti, saj je ustvarjanje sarkastičnega lenega mačka preprosto preveč zabavno. Kljub temu je njegovo delo v glavnem omejeno na skiciranje na začetku ter pregled izdelka na koncu, preostali čas nameni prodaji. Posel je že zelo zgodaj zastavil kot franšizo in tako skoraj ni pisarniškega pripomočka ali kosa oblačila, ki se ga ne bi dalo kupiti ožigosanega z oranžno mačjo glavo.
Vselej pa ni prav bistroumen
Danes mačka, njegova kompanjona in druge like ustvarja več kot 50 ljudi, združenih v podjetje Paws, Inc. Garfielda, ki je julija 1978 debitiral v 41 časnikih, objavlja 2100 časopisov z okoli 200 milijoni bralcev po vsem svetu. Letni dohodek, ki ga ustvari, znaša od 750 milijonov do ene milijarde dolarjev. Njegov položaj je tudi v obdobju, ko postajajo tiskani mediji čedalje bolj redka dobrina v gospodinjstvih, tako stabilen, da mu bralci niti tega ne zamerijo, da se mu prav vsak poskus bistroumnosti ne posreči vselej.
Debelega, lenega in požrešnega mačka so izdali v številnih knjigah (v Sloveniji jih izdaja založba Graffit), risanih serijah in animiranih filmih. Na televiziji je debitiral že leta 1980 na CBS, v kinematografih leta 2004 s filmom Garfield, tridesetletnico slavijo z njim ljubitelji računalniških iger, prišel je celo na odrske deske. In to kljub vsej lenobi – ali pa prav zaradi nje. •
