Ljubezen na prvi pogled, a z veliko trnja

»Prenove starih kraških domačij zahtevajo veliko angažmaja in redko kdo, ki kupi takšno nepremičnino, se zaveda, kakšen zalogaj je to. Pa ne samo finančni, tudi časovni, vložiti je treba veliko energije, zahtevajo veliko dogovarjanja, sklepanja kompromisov in iskanja rešitev. Zato sem kot arhitektka vesela za vsak projekt, ki nam ga uspe izpeljati do konca,« Vesna Hrvatin realistično odgovarja na pogosto romantiziranje o obnovitvi kamnitih hišic na Krasu. Ena od njenih uspešno zaključenih prenov je domačija v Šmarjah pri Sežani, ki je znova postala dom.

»Po štirih, petih desetletjih propadanja je bila domačija že skoraj prava ruševina, a ko je lastnik stopil na borjač, je bila ljubezen na prvi pogled. Pred njim se jih je nekaj zanimalo za nakup, vendar so si zaradi obsežnosti del premislili,« pripoveduje arhitektka. Povrhu je objekt zavarovan kot spomenik lokalnega pomena, saj predstavlja značilno kraško domačijo, ki je nastala z dograjevanjem objektov v različnih obdobjih. Objekti, ki se ponašajo s kakovostnimi kamnoseškimi detajli, so nanizani okrog zaprtega dvorišča, na katero se dostopa skozi kolono (obok).

Domačijo iz štirih objektov, ki nosi letnico 1853, so rešili v zadnjem hipu, ko je bila rekonstrukcija še mogoča, in ob pogledu na fotografije pred prenovo se opazovalec ne čudi, da je trajala kar desetletje. Po besedah pristojne konservatorke Ede Belingar iz novogoriške območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine so bili objekti v že zelo slabem stanju in so vidno propadali, kljub temu pa je bilo konstrukcijsko stanje zidov, razen vlage v nekaterih severnih in vzhodnih stenah, razmeroma dobro. Skrlata streha je bila delno udrta in leseni ganki z izjemo lesenih konzol porušeni. Ohranjena je bila streha skednja, pri hlevu pa je bila udrta. Omet fasad je bil precej poškodovan, tu in tam tudi odpadel ali spran, od stavbnega pohištva je bilo ohranjenih le nekaj vrat. Notranji tlaki in omet so bili nekje ohranjeni, drugod dotrajani, ponekod pa so manjkali celotni podi in stropovi.

Kot nadaljuje arhitektka, jim je uspelo rešiti kamnito zidovje, ki so ga morali ustrezno statično ojačati in sanirati, ohranili so tudi vse kamnite elemente na stavbah, torej kamnite okenske okvirje, vratne okvirje, čeprav so nekaj teh povišali, ker so bili prenizki. Prav tako so ohranili nekatere kamnite detajle, na primer mizico in dva stolčka pred vhodom v hišo, kjer je vtisnjena v kamen roža življenja. Dotrajane lesene elemente in medetažne konstrukcije pa so morali izvesti na novo, ostrešja so pustili vidna, ponekod so kot včasih krita z opečnatimi ploščicami, ki so nekoč pokrivale streho skednja.

Z množico avtorskih detajlov

Obstoječo dediščino so nadgradili primerno za današnji čas z mnogo avtorskimi detajli zlasti v notranjosti. Čeprav so morali upoštevati stroge kulturnovarstvene pogoje, so, razen tega, da jim ni bila dovoljena izvedba bazena na borjaču oziroma sprednjem dvorišču, lahko uresničili vse rešitve in vkomponirali nove elemente. Lastniki so si želeli, da bi domačija po prenovi v celoti zaživela kot stanovanjska hiša, zato je bilo treba tudi v spremembo namembnosti.

Prej ločene stavbe, tri nekdanja gospodarska poslopja, so funkcionalno povezali z nekdanjo glavno hišo z novo kamnito streho po vzoru stare in vidnim ostrešjem. Svinjak so spremenili v polodprto letno kuhinjo s straniščem, ki stoji na mestu nekdanjega in je v uporabi zlasti med bivanjem na prostem. Hlev oziroma štala je po novem sprostitveni prostor s savno in ležalno površino na ohranjenih kamnitih jaslih. V tem prostoru so, denimo, ohranili tudi kanal za odtekanje odplak iz štale, ki zdaj pobira vodo iz tal savne in tuša.

Nekdanja shramba kmetijskih pridelkov je zdaj vhodna veža z garderobo in novim notranjim lesenim stopniščem. Odprti bivalni prostori s kuhinjo, pralnico in kaminom zavzemajo pritlični prostor nekdanje hiše, kamre in skednja. Tudi v tej novi, sodobni kuhinji so ohranili bistvene elemente značilne kraške kuhinje, med drugim kamnito korito pod oknom, vogalno krušno peč, ki je v uporabi, in otočno kuhališče z visečo napo s policami po vzoru nekdanjih. Odkrite stare poslikave so prezentirali na steni gospodinjskega prostora, ki meji na kuhinjo, a v nežnem barvnem tonu, ne v izvorno rdečem in zelenem. Nadstropne prostore senika, kašče in sob so prenovili v spalnice s kopalnicami. Nekdanji oder za slamo je danes odprta galerija za delo in počitek z razgledom na bivalni prostor in z izhodom na novo ložo. Obnovili so tudi staro vinsko klet, ki je vkopana v živo skalo pod skednjem.

Domačija do prenove ni imela nobenega notranjega stopnišča, na sprednjem dvorišču, borjaču so uporabljali zunanji gank. Tega so obnovili in tudi danes vodi do spalnic, čeprav je hiša zdaj povezana še z notranje strani. Po obnovi stanovanjske površine merijo okoli 430 kvadratnih metrov (z zidovi), približno toliko pa je tudi vrta, ki je razdeljen na tlakovani borjač in zeleni zadnji vrt, urejen z vrtnimi gredicami in grmovnicami. Krajinsko ju je oblikoval Borut Benedejčič, ki je tudi zunaj naših meja, v Angliji, zaslovel s Pepinim kraškim vrtom.

Zlahka povoziš, uničiš, razvrednotiš

Za takšne prenove so potrebne tako arhitektove izkušnje kot izkušnje izvajalcev in obrtnikov, da se lahko ohrani duha kraške kamnite arhitekture in tudi zdrave pameti prednikov, ki je vanjo vtkana, poudarja Vesna Hrvatin. Dodaja, da sama vselej skuša vse to nadgraditi, in opominja, da z neustreznimi rešitvami in izvedbo marsikaj zlahka povoziš, uničiš, razvrednotiš. Tudi zanjo, ki prihaja iz tega okolja in se je specializirala za prenove kamnitih gradenj, je vsaka prenova nova učna izkušnja. Na prvi pogled so si vse kraške, tudi istrske domačije podobne, pogled od blizu pa vsakič pokaže nove detajle.

Čudi se, kako so ljudje takrat z veliko manj sredstvi, z veliko odrekanja, znali tako pametno in z občutkom graditi, kar bi danes lahko veliko bolj izkoristili in od tega vsi več imeli tudi v smislu kulturne vrednosti, je prepričana. »Kamnite hiše omogočajo krasno mikroklimo, saj so zbiralniki toplotne mase, ki hladijo pred sončno pripeko in varujejo pred mrazom, tudi prezračevanje teh hiš je bilo izpeljano premišljeno, kar danes lahko s pridom uporabimo in nadgradimo. Če nismo dovolj občutljivi, lahko to uničimo. To se zgodi že z umestitvijo armiranobetonske plošče; mora biti lesena,« poudarja.

Sama se trudi, da bi z upoštevanjem vseh starih principov hiša čim bolj samozadostno delovala, dihala, da bi čim več naredila arhitektura in čim manj dodatne inštalacije. Tudi na tej domačiji so izkoristili vse line za zračenje, ki se po novem lahko odpirajo in jih uporabljajo za prečno prezračevanje. Prav tako apneni ometi drugače dihajo. Po njenem prepričanju je danes vse preveč funkcionalistično zasnovano, hiša je največkrat le škatla, v katero se vgradijo inštalacije, ki poskrbijo za vse, arhitektura pogosto »ne dela« skoraj nič več. To se ji zdi nesprejemljivo. Arhitektura bi morala med drugim kar najbolj poskrbeti za osončenost, ogrevanje, shranjevanje toplotne mase, prezračevanje ... Vsa ta načela, ki se jih dosledno drži Pritzkerjev nagrajenec Glenn Murcutt, pri katerem je bila na podiplomskem študiju o odzivni arhitekturi, so vgrajena tudi v ljudsko arhitekturo našega prostora, poudarja, in bi jih danes lahko veliko bolj uporabljali. Je pa res, da je treba v to vložiti kar nekaj časa in truda, se temu posvetiti, še dodaja sogovornica.

»Veliko govorimo in vemo o leseni gradnji, treba pa bi bilo več razmišljati še o kamniti, saj imamo po Sloveniji ogromno kamnitih stavb, potrebnih prenove. Toda rešitve in na žalost tudi zakonodaja niso preveč naklonjene kamniti gradnji, zato tudi pri upoštevanju predpisov pogosto lovim ravnotežje,« iskreno priznava. Prav tako bijejo bitke pri izvajalcih, kajti če se izgubljajo detajli, se začne izgubljati celota. Poleg tega je marsikatero znanje že izgubljeno, tudi za domačijo v Šmarjah so morali določene stvari nabaviti v Italiji, ker se pri nas ne dobijo. Jim je pa izvajalec iz svojih zalog priskrbel manjkajoče planetke in kamnite škrle.

Kaj pa svetuje romantikom, ki sanjajo o obnovljeni hiši na Krasu? »Da jih utegnejo pričakati številne ovire. V veliko primerih deli stavb segajo na sosednja zemljišča, recimo napušči, za katere je treba pridobiti služnostne oziroma ustrezne pravice, in tako naprej,« odgovarja. Da so lahko povišali svinjak, ki meji na sosednjo stavbo, so morali izvesti nekatere posege tudi na tej. Za to pa je bilo treba na stavbi za čas projekta pridobiti začasno lastništvo, kar je pomenilo prek odvetnikov in celo zemljiške knjige. Lastnik je moral v zameno zagotoviti tudi prenovo strehe sosednje stavbe. Pri prenovi druge kraške domačije, ki jo je vodila, se je pri stavbah, ki se stikajo, pri sosedovem hlevu sesul kamniti zid; investitor ga je moral sanirati na lastne stroške, delno pa izvajalec, ter izvesti še novo streho.

»A vsake domačije, ki jo izgubimo, ne moremo nadomestiti, poleg tega je arhitektura javno dobro. Tudi mimoidoči, vsi, ki se znajdejo v prostoru, lahko ob tem začutijo nekaj pozitivnega, da jih prostor navdihuje, jim polepša dan in življenje. To se mi zdi bistveno in tu imamo, mislim, še veliko prostora za razvoj,« je prepričana o smotrnosti vsake prenove.