Pomena besede matura več kot dve desetletji po njeni ponovni vpeljavi v naš šolski sistem bralcem Dela zagotovo ni treba razlagati; sploh pa ne v teh dneh. Tudi njena etimologija ni posebej vznemirljiva. Slovenski etimološki slovar navaja, da smo jo prevzeli iz avstrijske nemščine, že tam pa je bila okrnjenka iz latinske zveze examina mātūra, kar pomeni 'zrelostni izpiti'. Sinonimni slovar slovenskega jezika poleg edninske oblike te zveze, torej zrelostni izpit, kot sopomenki za maturo navaja še zastarelo zrelostno skušnjo in pa zaključni izpit, ki ga kot razlago besede ponuja tudi SSKJ2 – z dodatkom, da gre za zaključni izpit na srednji šoli.



Beseda matura in njene izpeljanke (maturantka, maturant, maturantski, maturitetni, maturirati) so podobno resnobne kot njihovi pomeni: nobena od njih ni razvila kakšnega prenesenega pomena, nobena ne nastopa v frazemih. Nekatere se vsaj nekoliko sprostijo v družbi drugih besed. Matura je nedvomno najlepša ob obletnici; maturantki in maturantu se na vsa usta nasmeje, če sta zlata, in še bolj, če sta diamantna; maturantski je vesel, kadar je ples, in nepozaben, ko je izlet – če se preveč spusti z vajeti, pa v obeh primerih postane (pogovorni) maturanec.



Sama sem sicer opravljala mednarodno maturo, a pripadam generaciji, ki je – kot mnoge pred njo in še nekaj za njo – slovensko srednjo šolo končala v sistemu tako imenovanega usmerjenega izobraževanja brez zaključnega izpita. Zato dobro vem, da zaključek srednje šole predstavlja veliko prelomnico v življenju posameznika sam po sebi in da matura ni (edini) preizkus zrelosti. Ali kot pravi zapis z nekega spletnega foruma: »Ja, pa 'usmerjeni' nismo opravljali mature. Pa še sedaj živimo.« Zato – kakorkoli že se bo letos obrnilo: srečno, maturanti!

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tina Lengar Verovnik.