Moj sosed Airbnb
Nekega jutra sem se zbudila sredi de facto hotelskega naselja.
Odpri galerijo
Prenočitev prek Airbnb si je leta 2018 rezerviralo 19 odstotkov turistov v Ljubljani. FOTO: Afp
Živim v mirnem naselju Ljubljane. Bližina mesta in obvoznice, a hkrati tudi narava. Rožnik in PST, dobro izhodišče za kamorkoli, vsa infrastruktura urejena. Soseska je nastala v šestdesetih letih. Bloki in hišice, ki jih urejajo, obnavljajo in prodajajo. Vsi vemo, kaj oblikuje cene nepremičnine: lokacija, lokacija, lokacija. Ta je pač izvrstna. Zato niti ni nenavadno, da sem se v dvajsetih letih trikrat preselila v premeru enega kilometra. Tu sem namreč začutila, da sem doma.
Potem pa, tako rekoč čez noč, se je vse spremenilo. Nekega jutra sem se zbudila sredi de facto hotelskega naselja. Bolj natančno: stare socialistične (prevelike in prazne) enodružinske hiše so kupili investitorji s turističnimi apetiti in iz njih naredili garni hotel, »Hotel & Suites« ali pa moderne vila bloke s stanovanji, ki jih zdaj oddajajo prek Airbnb. To so večinoma temni in zaruletani mastodonti, ki zaživijo ob koncu tedna, ko jih zasedejo kolone Kitajcev, Nemcev, Italijanov ... Skratka turisti.
To so zdaj moji sosedje. Ne poznamo se, ne pozdravljamo in ne izmenjujemo si tetrapakov mleka ali vrečk kave. Nismo sosedje, s katerimi bi skupaj obrezovali živo mejo ali razpravljali o ureditvi parkirišč. To so neznanci vseh starosti, ki jih GPS pripelje naprej do mojih vrat (tudi satelitska navigacija je zmotljiva), ki z balkona fotografirajo psa na mojem vrtu, ki me sprašujejo, kje je najbližja postaja. Še preden dobro pridejo, že izginejo, za njimi ostanejo prazne steklenice popitega alkohola na moji travi, kopalke, ki jih je veter odpihnil z njihove ograje, in neprespana noč (kaj hočemo, je le bila glasna poslovilna na terasi).
Uradni statistični podatki so skopi: prenočitev prek Airbnb si je leta 2018 rezerviralo 19 odstotkov turistov v Ljubljani, leta 2017 je bilo v mestu 1100 tovrstnih gostiteljev. Zasebni ponudniki so pomemben del turistične ponudbe, določen del gostov si želi prav tovrstno namestitev, pravijo pristojni.
Sosedje vemo samo to, da to ni več okolje, v katero smo se preselili. In se sprašujemo, ali bo kdaj drugače.
Potem pa, tako rekoč čez noč, se je vse spremenilo. Nekega jutra sem se zbudila sredi de facto hotelskega naselja. Bolj natančno: stare socialistične (prevelike in prazne) enodružinske hiše so kupili investitorji s turističnimi apetiti in iz njih naredili garni hotel, »Hotel & Suites« ali pa moderne vila bloke s stanovanji, ki jih zdaj oddajajo prek Airbnb. To so večinoma temni in zaruletani mastodonti, ki zaživijo ob koncu tedna, ko jih zasedejo kolone Kitajcev, Nemcev, Italijanov ... Skratka turisti.
To so zdaj moji sosedje. Ne poznamo se, ne pozdravljamo in ne izmenjujemo si tetrapakov mleka ali vrečk kave. Nismo sosedje, s katerimi bi skupaj obrezovali živo mejo ali razpravljali o ureditvi parkirišč. To so neznanci vseh starosti, ki jih GPS pripelje naprej do mojih vrat (tudi satelitska navigacija je zmotljiva), ki z balkona fotografirajo psa na mojem vrtu, ki me sprašujejo, kje je najbližja postaja. Še preden dobro pridejo, že izginejo, za njimi ostanejo prazne steklenice popitega alkohola na moji travi, kopalke, ki jih je veter odpihnil z njihove ograje, in neprespana noč (kaj hočemo, je le bila glasna poslovilna na terasi).
Uradni statistični podatki so skopi: prenočitev prek Airbnb si je leta 2018 rezerviralo 19 odstotkov turistov v Ljubljani, leta 2017 je bilo v mestu 1100 tovrstnih gostiteljev. Zasebni ponudniki so pomemben del turistične ponudbe, določen del gostov si želi prav tovrstno namestitev, pravijo pristojni.
Sosedje vemo samo to, da to ni več okolje, v katero smo se preselili. In se sprašujemo, ali bo kdaj drugače.
