Nekaj malega o polhih

Pridi pogledat, je rekel A., ko sem stala pred koritom, s prsti v skledi hladne vode, v kateri je plavala ledenka. Obrisala sem se v obleko, si nadela natikače in zakorakala na vrt, kjer ob drvarnici stoji žar, dovolj velik, da bi imel, kot A. pove vsakemu, ki naju obišče prvikrat, prav lahko lastno hišno številko.

Glej, je rekel in dvignil ploščo. Nekje spodaj, nekje zadaj, nekje v temi, ki jo dela kovinska posoda, polna pepela, so se gnetli trije polhi. Še nikoli poprej jih nisem videla od blizu in presenetilo me je, kako hitro sem ob pogledu na tiste majhne črne oči, okrogle in prestrašene, ter tisti puhast, bebav repek pomislila, da bi jim preprosto odstopili žar, zdaj je njihov, lepo je bilo.

Ne, nikakor, je rekel A. Treba jih bo spraviti ven.

In sva se lotila branja. Leto dni živeča v Polhograjskih dolomitih sva izvedela, da so ponekod po Sloveniji ljudje dolgo verjeli, da polhe pase sam hudič, o čemer je pisal tudi Valvasor. Toda bil je pozen, kajti polhe so v teh krajih poznali in vzrejali že Rimljani, pri čemer so uporabljali posebne posode iz gline ali terakote, ključna pa ni bila le vzreja, temveč tudi lov na polhe – prve omembe polhanja pri nas segajo v 13. stoletje, ko so predvsem na jugu države za mnoge predstav­ljali rešitev pred gotovo lakoto.

V Sloveniji jih že stoletja lovimo tudi za kožuhe oziroma kožice, polhovka – pokrivalo iz polšjih kožic – je bila kot simbol slovenstva v času nemške okupacije celo prepovedana, polšja mast pa naj bi bila sijajna za celjenje vseh vrst ran.

Našel sem, je rekel A. Škatlo napolniš s slamo in nekaj kosi jabolka in naj bi sami zlezli vanjo. Če to ne deluje, jim lahko ponoči prižgeš luč in v bližino nastaviš rojstnodnevne čestitke, ki predvajajo nadležno glasbo. Baje se jim zrola, ne marajo hrupa.

Kakšne razumne živali, sem tedaj pomislila. Morda bi jim vseeno lahko preprosto odstopili žar ...