Od gozda proti morju, iz teme v svetlobo

»Zakoreninjen odnos do smrti in s tem do pokopališč je zelo težko spreminjati. Imamo nekaj izjemno dobro oblikovanih primerov, ki so skušali preseči stereotipno predstavo in se kažejo kot nov model travnatega oziroma gozdnatega pokopališča, kakršna so denimo, pokopališče Stara Gora pri Novi Gorici, Dobrava v Mariboru in Srebrniče pri Novem mestu, v katerih narava prevzema glavno pietetno funkcijo,« poudarja krajinska arhitektka in profesorica Ana Kučan, ki je s kolegoma iz Studia AKKA ter arhitekti iz biroja Void sooblikovala novo pokopališče Ankaran. Še eno posebnejših.

Novo pokopališče nad Ankaranom v neposredni bližini cerkve iz 80. let je, kot poudarjajo na občini, njihov najpomembnejši in največji projekt doslej, je pa bila njegova izgradnja tudi ena najteže pričakovanih, saj so nanjo čakali več kot dve desetletji. Na lokacijo so ga umestili že s prostorskim planom Mestne občine Koper, začela se je že tudi gradnja, ki pa je bila zaradi spremenjenih interesov takratne občine ustavljena, območje je bilo namenjeno turizmu in prodano zasebniku. 

»Ta je nato med letoma 2012 in 2014 objekt predelal in mu spremenil namembnost v turistični apartma, vendar zaradi velikega nasprotovanja krajanov ni bil nikoli popolnoma dokončan in tudi ni zaživel. Občina je nepremičnino pred osmimi leti ponovno pridobila v last in začela postopke za sprejetje novega občinskega prostorskega načrta in za ureditev pokopališča, v postopke snovanja in priprave pa je bila ves čas vključena najširša javnost,« povzemajo zaplete na ankaranski občini. 

To pokopališče je treba videti kot krajino, in ne kot arhitekturo, je prepričana soavtorica zasnove Ana Kučan. FOTO: Ana Skobe

Leta 2019 so razpisali javni natečaj za umestitev prepleta pietetnih, sakralnih in rekreacijskih dejavnosti v robni prostor Ankarana, kar je obsegalo zasnovo pokopališča s poslovilnim objektom in zvonikom, ureditev odprtih prostorov ob cerkvi, zasnovo parkovnega gozda, povezav na območju ter navezav na okolico, vključno z zasnovo zaledne sprehajalne poti in cestnega dostopa do območja.

Ključna značilnost tega pokopališča je, kot je poudarila že natečajna komisija, da z neločljivim prepletom krajinskoarhitekturnega in arhitekturnega snovanja na ključnih prvinah, kot so orientacija, materialnost in simbolni izraz, deluje kot enovita celota s poglobljeno kontekstualno pripovedjo. To pokopališče je na novo ustvarjena krajina najvišje, simbolne vrednosti in posebnega kulturnega pomena v sicer ekstenzivni kulturni krajini ankaranskega zaledja, je prepričana soavtorica zasnove Ana Kučan. 

Namensko enakovredno jo sestavljajo grajene horizontalne in drevesne vertikale, grajene in zelene ploskve, v izrazno močan prostor na prehodu med temo in gostoto gozda ter brezmejno odprtostjo morskega obzorja. Rdeča nit je organizacija prostora na strmini, ki sloni na osrednji obredni poti. Izpeljevanje te poti je teklo skupaj s preoblikovanjem reliefa v pet teras, ki se plastijo po pobočju. Obredna pot, ki se začne na trgu pred pokopališčem, vodi skozi poslovilni objekt in se serpentinasto pne med terasami, na katerih so postavljena grobna polja. 

Najtežje vprašanje je bilo, kako združiti sodobni model pokopališča s tradicionalnim, a se je prav zaradi omejitev prostora porodila zamisel, da ogradijo samo grobna polja, s čimer so reinterpretirali tradicionalna obzidana pokopališča. FOTO: Ana Skobe

»Zato obiskovalec prostor pokopališča doživlja sekvenčno, v izmenjavanju smeri hoje in pogledov proti gozdni goščavi in odprtosti horizonta, ob hoji med grobnimi polji in vstopanju na grobna polja izmenično doživlja obrat od gozda proti morju, iz teme v svetlobo. Poglede usmerjajo zidovi, okvirjajo jih borovci. Ta prostorska dramaturgija pa obiskovalca tudi nenehno vpenja v širši prostorski kontekst,« pojasnjuje sogovornica.

Odziv na odrivanje smrti iz zavesti posameznika

Najtežje vprašanje po njenih besedah je bilo prav to, kako združiti sodobni model pokopališča s tradicionalnim, a se je prav zaradi omejitev prostora porodila zamisel, da ogradijo samo grobna polja, s čimer so reinterpretirali tradicionalna obzidana pokopališča, zagotovili obvladljivo velikost grobnih polj, obenem pa pokopališče odprli v vsakdanje življenje kraja, povzema. 

Pokopališče, ki se s pogledi odpira na morje, na Izolo, Koper, Piran, na celoten Tržaški zaliv vse do Gradeža in Dolomitov, so skušali oblikovati kot javni park, kot prostor slovesa, spomina, kontemplacije, ki ni ločen od življenja kraja. Z vpetostjo pokopališča v sistem javnih poti so se odzvali na odrivanje smrti iz zavesti posameznika in skupnosti in nastavili možnost, da pokopališče deluje kot prostor skupnosti, da se kot del prosto prehodnega gozda na robu naselja iz heterotopije preoblikuje v metaforo skupnosti. 

»Obenem smo si prizadevali nastaviti nov model tudi z vidika bolj trajnostnega urejanja povsem praktičnih vidikov pokopališke infrastrukture pa tudi z zavestnim opuščanjem uvoženih kamnin, plastičnih nagrobnih sveč in cvetja,« pravi. Zato so predlagali, da se nagrobniki poenotijo v materialu, kraškem apnencu, ki je material tradicionalnih sredozemskih pokopališč.

Za nosilne zidove poslovilnega objekta so določili prane betone v zemeljskih barvah fliša, za pomembnejše, kot so plošča, pod katero se vstopa na pokopališče, ali žarni zidovi, pa brušen beton. FOTO: Ana Skobe

So pa zasnovo sodobnega oziroma tudi bolj sonaravnega koncepta pokopališča oteževali strmina iz flišne podlage, ki je nagnjena k plazenju, zagotovitev obvladljivih naklonov obredne poti in brežin med terasami, upoštevanje parcelnih mej in območja obdelave. Nujno je bilo poskrbeti tudi za dovolj sence in iz vseh teh omejitev in zahtev se je avtorjem porodila odločitev, da pokopališča ne ogradijo, temveč ga vpnejo v mrežo javnih poti, z zidom pa zamejijo le posamezne grobove na terasah. 

»To nam je dalo tudi dovolj možnosti za saditev dreves, ki bodo s svojimi krošnjami tvorila lebdeč, presvetljen svod, z vertikalami debel pa okvirjala poglede ter tako prispevala h konstrukciji prostora in ga povezala s topografskim kontekstom, saj smo s tem na območje lahko vrnili gozd. Tako pokopališče s svojo zasnovo iskreno izkazuje svojo dvojno naravo. Po eni strani je del prosto prehodnega gozda, namenjenega sprehodom in rekreaciji, po drugi pa niz zamejenih grobnih polj, ki se v terasah nizajo nad poslovilnim objektom. Povsem pragmatični vidiki zasnove pa so neločljivo prepleteni s simbolnimi,« še pojasnjuje Kučanova.

Tudi prostor individualnega žalovanja

Arhitekt Uroš Rustja – že ob prvem obisku ga je s kolegi navdušila lokacija s prekrasnimi razgledi na morje, zato se mu zdi še posebej pomembno, da je to ostal javni prostor – poudari, da je bilo poleg javnega vidika, parkovnega gozda, razgledov na morje, treba upoštevati še drugi vidik, ki mu je povsem nasproten. 

To je tudi prostor individualnega poslavljanja, žalovanja, spomina, kontemplacije.  FOTO: Ana Skobe

»Da mora biti to tudi prostor individualnega poslavljanja, žalovanja, spomina, kontemplacije. Dvojna zasnova tega prostora se na eni strani kaže kot odprtost, na drugi pa kot introvertiranost in omogočanje spomina in slovesa v kontemplativnosti. A na tem pokopališču boste zaman iskali stereotipne simbole, namesto njih je polno različnih atmosfer, ki izvirajo tako iz pokopališkega programa kot tudi naravnega, zelo značilnega mediteranskega konteksta,« pravi. Iz tega konteksta so črpali tudi materialnost novih umestitev.

Zaradi vseh posegov, vseh ran, kot jih opisuje sogovornik, ki jih je že pred njihovo ureditvijo doživela ta lokacija, se je tu jasno pokazala značilnost slovenske Istre – fliš, ki so si ga vzeli za vodilni element. Za nosilne zidove poslovilnega objekta, ki so usidrani v teren in ga geometrizirajo, so določili prane betone v zemeljskih barvah fliša, za vse druge, pomembnejše, žlahtnejše elemente, kot so, denimo, plošča, pod katero se vstopa na pokopališče, ali žarni zidovi, pa so določili brušen beton.

Tudi notranjost poslovilnega objekta je iz brušenega betona, po besedah Uroša Rustje, tudi docenta na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, tako obdelana betonska površina povsem drugače oblikuje svetlobo. V nasprotju s pranim betonom, ki ga odlikujejo izrazite sence, brušena betonska površina svetlobo razprši in zato ustvarja zelo difuzno osvetljen prostor, ki mu poklanja sakralno, kontemplativno dimenzijo. 

Notranjost poslovilnega objekta je iz brušenega betona, saj tako obdelana betonska površina povsem drugače oblikuje svetlobo. FOTO: Ana Skobe

»Ker je v tem prostoru svetloba pomemben element, smo pohištvo skušali ustvariti čim bolj vitko, nevidno, zato je kovinsko, da svetloba lahko čim bolj vstopa v ta prostor slovesa. S tem, ko je pobarvano v zemeljske odtenke, se povezuje tudi z vsemi teksturami tega območja, flišno kamnino, zemljo, debli borovcev,« našteva prepletanje naravnih in določenih potez območja. 

Obredna pot je iz svetlega, štokanega betona in je dvignjena nad teren, zato kot da zalebdi nad zatravljenimi brežinami. Posamezni poudarki, tako plošče na žarnih zidovih in talni grobovi so iz lokalnega kraškega apnenca, vse tisto, česar se dotikajo uporabniki, denimo kljuke na vratih, pa je iz hrastovega lesa. Vse to je nastajalo in se sestavljalo zelo postopoma, skozi proces snovanja, še dodaja.

Na novo izumiti tipologijo pokopališča

Po njegovih besedah se morda niti ne zavedamo, da se je v zadnjih desetletjih naše dojemanje minljivosti zelo spremenilo, prepričan je, da moramo na novo izumiti tipologijo pokopališča, tako kot tipologije drugih vidikov našega bivanja; tudi sodobna knjižnica ni več takšna, kot je bila v 60. ali 70. letih, ampak povsem drugačen prostor. 

»Danes prevladujejo žarni pokopi, sodobno pokopališče pa postaja del življenja, javni prostor, povezan s skupnostjo, kar se jasno kaže tudi pri ankaranskem. Kadar ga obiščemo, nas veseli, koliko ljudi se sprehodi čezenj in po poteh, s katerimi je povezano,« še navede Rustja. Predvidoma prihodnje leto bo končana oziroma urejena še povezovalna pešpot z naseljem na severni strani pokopališča. 

Sicer pa je snovanje pokopališča drugačno od vseh drugih projektov predvsem v tem, da je lahko osvobojeno vse tehnologije, ki je potrebna oziroma jo danes kot uporabniki zahtevamo pri vseh drugih programih. Tako pri prostorih slovesa in spomina lažje prideta do izraza atmosfera in arhitekturna govorica, čeprav sogovornik poudarja, da so tudi pri opisanem med drugim uredili velike podzemne rezervoarje meteorne vode, namenjene zalivanju in vzdrževanju zelenih površin.

Pokopališče Ankaran

Naročnica: Občina Ankaran

Leto izgradnje: 2024

Avtorji: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta (Void, arhitektura) in Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič (Studio AKKA, krajinska arhitektura)

Sodelavci: Tomaž Mlinarič (usmerjevalna grafika)

Bruto površina: 7085 m²

Vrednost investicije: vrednost gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del za obe javni naročili je znašala 3,533 milijona evrov (brez DDV)